ponedeljek, 25. 3. 2019

Zločin in kazen – ljubljanski morilci in ubijalci

Roparski umori, skupinski pomori, uboji iz ljubosumja in koristoljubja, detomori, zastrupljanje zakoncev ter druga okrutna dejanja zoper človeško telo in življenje so bili stoletja vsakdanja stalnica ljubljanske črne kronike, oblast pa je hudodelce, če jih je seveda sploh »odkrila«, preganjala in kaznovala.
Avtor: dr. David Petelin

Kazni so bile predvsem javne eksekucije, v katerih je oblast videla božjo pravičnost in preventivno odvračanje »pobožnega« ljudstva od zločinov, ljudstvu pa je nesreča drugega bolj pomenila zastrašujoče naslajanje in čredno katarzično izkušnjo.

Srednjeveške fajde in maščevanja

V srednjem in še dolgo v novem veku je veljala kazen tudi za dejanja, ki jih zakon ni nujno določeval kot kazniva – toda v zapisih vseeno prevladujejo obsežne navedbe kaznivih dejanj. Za težje kazenske zadeve so bila pristojna deželska sodišča (nem. Landgericht). Na Kranjskem so se upravno oblikovala iz zemljiških gospostev že od 13. stoletja. Pristojna so bila za podložnike, pojem težjih kaznivih dejanj pa so utemeljila na podlagi fajd (pravni institut zasebnih plemiških vojn) iz 12. in 13. stoletja. Tako je bilo že leta 1227 vsako težje kaznivo dejanje (nem. Malefiz) opredeljeno kot dejanje, ki si zasluži smrt: to so bila velika tatvina in razbojništvo, povzročitev ran, uboj in umor, požig, posilstvo, ugrabitev, ponaredba (novcev) in vdor v hišo. Posebno deželnoglavarsko sodišče pa je bilo pristojno za kazenske zadeve med plemstvom in duhovščino.

Na romanje za dušo umorjenega

Že srednjeveško kazensko pravo, ki je bilo zaradi razdrobljenosti fevdov izredno hierarhično prepleteno in razdrobljeno, je razlikovalo med ubojem in umorom, vendar ne v naklepu, temveč v prikrivanju dejanja (skrivna usmrtitev ali skrivanje trupla). Uboj je bil v veliki meri prepuščen fajdi oziroma kompoziciji (poravnava, pomiritev, odškodnina), umor pa naj bi celo žalil Boga. Še dolgo v novi vek so verovali, da duša ubitega ne bo našla miru, dokler ne bo njegova smrt maščevana. Maščevalni ukrepi so bili dopustni med različnimi fevdalnimi skupnostmi vse do vmešavanja najvišje državne oblasti (monarh) v kazensko pravo, ki je dopuščalo pravico do maščevanja tudi za uboj. Od leta 1338, ko je bil deželi Kranjski podeljen poseben privilegij, je v primeru uboja posredovalo sodišče, ki je namesto telesne kazni dosodilo tudi odškodnino. Pogoj za spravo z družino ubijalca pa je včasih štelo tudi romanje za dušo umorjenega v Rim in Aachen.

Krvno sodstvo

Ena izmed oblik zunanje avtonomije je funkcija mestnega sodnika (nem. statrichter), ki zastopa mestne interese in pomeni poosebljeno pravno vez med mestnim gospodom (Habsburžani) in mestom. Mestni sodnik, ki se kot najvišji predstavnik v zgodovinskih listinah prvič omenja leta 1269, je v skladu s pooblastili izvajal predvsem sodno funkcijo v okviru sodnih redov, predvsem v civilnih in manjših kazenskih zadevah, ter bdel nad meščani pri izvrševanju njihovih dolžnosti, primernega vedenja in dovoljenih ravnanj. Ljubljana je izvrševala krvno sodstvo (izrekanje smrtne kazni, nem. Blutgericht) od 14. stoletja: leta 1364 je vojvoda Rudolf IV. ljubljanskemu mestnemu sodniku podelil pravico tudi do krvnega sodstva nad podložniki križevniške komende in ljubljanskega župnika, kakor tudi sicer v ljubljanskem pomeriju. Zaradi spora o pristojnosti za kaznovanje med Ljubljano in nemškim viteškim redom v Križankah je bilo treba od leta 1450 v zadevah, ki zaslužijo smrtno kazen, storilca izročiti mestnemu sodniku. Zaradi številnih umorov in nekaznovanja v avstrijskih deželah je cesar Friderik III. leta 1482 s posebno listino tudi ljubljanskemu mestnemu svetu in sodniku naložil, naj javno razglasita, da je pravica do zatočišča za zločince v cerkvah preklicana (nem. Freyung) in da odslej noben morilec ne sme uživati pravice do azila.

Malefične svoboščine Ljubljančanov

Leta 1514 je cesar Maksimilijan I. na podlagi prošnje ljubljanskega župana, sodnika in mestnega sveta sprejel t. i. malefične svoboščine za mesto Ljubljana (nem. Deren von Laibach Malefitz Freyhaittn), ki so določale kazni za različne zločine ter predpisovale postopke zoper osumljence in obsojence. Ta pravni privilegij v obliki kazenskega zakonika je mestu omogočal samostojno izvrševanje krvnega sodstva težjih kaznivih dejanj. Sodišče, ki so ga sestavljali mestni sodnik, župan in celotni mestni svet, pa je dobilo status privilegiranega deželnega sodišča. Malefični red velja za prvo samostojno uzakonitev kazenskega prava na Slovenskem, eno prvih v tedanjem cesarstvu ter vzor kasnejšim najvišjim državnim kazenskopravnim zakonodajam, med prvimi v Evropi pa je preganjal uboj po uradni dolžnosti. Ljubljanski mestni sodnik je krvno sodstvo izvrševal v mestnem pomirju in na območju šestih okoliških deželskih sodišč (Ljubljana s podeželjem, Smlednik, Goričane, Polhov Gradec, Logatec in Ig).

Namesto zapora telesne kazni in usmrtitve

Ljubljanske malefične svoboščine so za umor predvidele sankcijo z usmrtitvijo s kolesom, pri čemer se za umor bližnjega sorodnika, osebe na visokem položaju ali zakonca kazen zaostri s ščipanjem z razbeljenimi kleščami ali vlečenjem obsojenca na morišče. Kadar je bil umor posledica jeze in nepremišljenosti (uboj na mah), je bil storilec obglavljen z mečem. Za detomorilko je bila predvidena posebna kazen, saj bi jo moral rabelj živo zakopati v zemljo in skoznjo zabiti kol, vendar te kazni v Ljubljani niso izvajali. Tistim, ki so umorili lastne starše z namenom dedovanja, je bila poleg smrtne kazni zagrožena zaplemba celotnega premoženja. Prav tako so bili z zaplembo premoženja kaznovani samomorilci. Vsakega, ki je skrival storilca, je doletela prav takšna kazen kot storilca. Toda sodna praksa ni vedno sledila določilom malefičnega reda, ki je bil sicer v veljavi do 18. stoletja, temveč se je mestno sodišče naslanjalo tudi na sočasno veljavno Carolino (lat. Constitutio Criminalis Carolina), kazenski zakonik, ki ga je leta 1532 za svoje cesarstvo izdal Karel V. Zanimivo je, da število umorov ni pojenjalo, saj so še leta 1530 zastopniki kranjskih stanov na sestanku v Linzu zatrjevali, da skoraj ni dežele, kjer bi bilo toliko zlobnih in naklepnih ubojev kot na Kranjskem.

Ljubljanski rabelj

Mučenje in sodbo mestnega sodišča je izvrševal rabelj (nem. Freyman, Raber), ki je bil od 16. stoletja do sredine 19. stoletja stalno prisoten v Ljubljani in bil plačan po posebni taksi. Prvi znani krvnik se v virih omenja šele leta 1581 kot rabelj Jurij (nem. Maister Juri), kjer najdemo tudi podatek o njegovem letnem zaslužku. Poklic rablja, ki je veljal za nečastnega in se je prenašal iz roda v rod, ni bila vsakodnevna služba. Krvnik, ki je spadal pod vicedomovo oblast, se je ukvarjal tudi z živinozdravstvom, konjederstvom in padarstvom. V cerkvah in gostilnah je imel odrejeno mesto in nosil je posebno obleko. Zaradi družbene stigme je živel na mestnem obrobju (Sodarska steza, soteska med Grajskim gričem in Golovcem, Žabjak). Rabljev zamah je množica skrbno ocenjevala in pospremila s tuljenjem, če je samo enkrat zamahnil z mečem ali posrečeno obglavil obsojenca. Med letoma 1581 in 1775 so ljubljanski rablji obglavili 94 ljudi, 40 obesili, 25 usmrtili z mečem, 7 moških strli na kolesu, tri sežgali, dva utopili, eno osebo pa zazidali v t. i. apotekarico. V 195-letnem obdobju je bilo v Ljubljani usmrčenih 172 na smrt obsojenih ljudi, od tega dve tretjini moških. Med temi je bilo tudi 22 usmrčenih čarovnic. Med letoma 1593 in 1766 je bilo za umor usmrčenih 7 oseb, za detomor pa 6.

Za umor v Ljubljani razčetverjen v Zagrebu

Pred božičem 1459 so v Zagrebu prijeli Jurija Grudna, ker je sodeloval pri skupinskem umoru ljubljanskega meščana Lenarta Purkraba. Med zasliševanjem (z mučenjem) je opisal potek umora: Miklavž Paradis naj bi Lenarta udaril s sekiro, potem pa ga je krojač Kotze zabodel še z nožem. Morilca sta skupaj z Jurijem in Pavlom Podritnikom zapustila prizorišče umora in se napotila na dom pokojnika ter ga oropala. Septembra so Jurija obsodili. Najprej so ga privezanega konju za rep vlekli po Zagrebu, nato pa ga obglavili in razčetverili. Glavo in dele trupla so razstavili na vidnih mestih v opozorilo. Maja 1461 je ljubljansko sodišče priprlo Miklavža, ki je imel spodnje kopališče za Šenklavžem. Po cesarjevi pomilostitvi je bil izpuščen, pisno pa je moral obljubiti sodniku in mestnemu svetu, da se ne bo maščeval in da bo zapustil deželo.

Za silobran eno leto trdega dela

Podobno je bil pomiloščen plemič Sebald Barbo, potem ko je maja 1573 v neki krčmi na Vrhniki »zaštihal« bratranca Kastelana, da je obležal v mlaki krvi. Sebald je bil nato več mesecev zaprt v Ljubljani in obtožen na smrt z obglavljenjem. Kazni se je izognil s pomočjo svoje žene Ane Marije Lamberg, ki je za pomilostitev prosila cesarja Maksimilijana II., toda svoje hvaležnosti ji ni prisrčno izkazal: Sebald je svojo ženo umoril leta 1589 in bil zato obglavljen. Ob koncu stoletja je bil v pretepu ubit lončar Marincl, zaradi česar se je morala zagovarjati skupina lončarjev. Enega izmed osumljencev, Mihaela Papeža, so po zaslišanju treh prič in Marinclove vdove »za vse večne čase« spoznali za nedolžnega. 21. marca 1594 je mestno sodišče obravnavalo Gregorja Grivca, ki je v svoji hiši zasačil tatu Kačarja, tekel za njim in ga tako nesrečno udaril, da je ta umrl. Po zaslugi dobrega odvetnika in dejstva, da je bil Kačar od malega tat, Grivec pa hvalevreden mož, so ga na podlagi pisnega in ustnega opravičila ter zaslišanj prič spoznali za nekrivega Kačarjeve smrti, naložili pa so mu duhovno pokoro in enoletno utrjevanje trdnjave Karlovec brez plačila.

Avgusta 1601 je bil za pet mesecev pogojno izpuščen neki ubijalec, podložnik iz Polhovega Gradca, ker je zločin zagrešil že pred 10 ali 12 leti. Leta 1620 so na kolesu od zgoraj navzdol trli trikratnega morilca Jakoba Bečka, leta 1644 je bil obsojen še en delinkvent, rabelj ga je obglavil, mu odsekal desnico in vse skupaj zažgal. Ostalih pet ubijalcev, obglavljenih v letih 1613–1698 je imelo na vesti po en uboj, zato so jim namenili milejšo in hitro smrt. Leta 1635 je rabelj vodjo upornih kmetov Jurija Levca obglavil, razčetveril in dele trupla nabil na štiri mestna vrata. Po pisanju Valvazorja je bilo leto 1644 še posebej krvavo: v Ljubljani je bil ubit bradati deželni sodnik, skupaj s svojim hlapcem, v predmestju je udarila strela in dve osebi smrtno poškodovala, nekemu kmetu so zaradi sodomije odsekali glavo in ga sežgali, neki kmet je na poti domov zabodel svojega soseda, blizu mesta pa je drugi kmet umoril svojega zeta in zbežal. Vrh grozovitosti pa je bil detomor: mati je kmalu po porodu med peko kruha vrgla svojega izvenzakonskega otroka v gorečo peč.

Kolo sv. Katarine

Decembra 1644 je rabelj z razbeljenimi kleščami dvakrat uščipnil v prsi morilca Gregorja Košiča ter ga na morišču strl s kolesom. Pri strtju na kolesu je rabelj kaznjencu najprej zlomil kosti, nato pa ga je vpel v kolo, ki ga je nabil na kol. Če si je obsojenec zaradi olajševalnih okoliščin zaslužil akt usmiljenja, mu je rabelj najprej zlomil tilnik, drugače pa mu je kosti lomil od zgoraj navzdol, najprej roke pod in nad komolcem ter noge pod kolenom tako, da ni poškodoval nobene večje žile. Telo s polomljenimi udi so potem umetelno prepletli med prečkami, kolo dvignili na dolgem drogu ter obsojenca prepustili počasni smrti. Obešeno truplo je moralo še mesece opozarjati na pravično kazen, ki čaka takšne hudodelce.

Leta 1697 je bil v Ljubljani storjen dvojni umor, ko je krojaški pomočnik z mečem zabodel svojega mojstra in njegovo ženo, otroka pa ranil. Sprva se je tri tedne skrival v samostanu (azilska pravica), ko pa se je vrnil po obleko v mesto, so ga prijeli ter obsodili na obglavljenje. Januarja 1713 je rabelj nekega grešnika obglavil, mu odsekal roko, truplo položil na kolo, glavo in roko pa pribil z žebljem na kolo, 37 let pozneje pa je rabelj pred rotovžem obglavil morilca svoje priležnice. Leta 1751 je na vislicah izdihnil pastir, berač, pijanec, kvartopirec in priložnostni tat Matevž Kavčič, potem ko ga je ljubljansko sodišče spoznalo za krivega 47 tatvin, ki jih je storil podnevi in ponoči ter z vlomom. Njegovo truplo je dolgo viselo na vislicah drugim v svarilo.

Ženski zločini

Najpogostejši ženski zločini so bili umor otroka, moža (zastrupitev) ter zločini iz strasti. Za težje oblike umora, denimo zastrupitev ali uboj bližnje osebe, je Carolina predvidevala tudi mučnejšo kazen, in sicer pred usmrtitvijo še vlečenje na morišče in ščipanje z žarečimi kleščami. Leta 1655 je kmečka žena, ki je umorila moža, da bi se poročila z drugim, zažgala trančo (ljubljansko ječo) in pobegnila. Vendar so jo kmalu ujeli in obsodili na obglavljenje z mečem. Trdoglava ženska se ni hotela spovedati, kot je bilo to običajno, in je kar naprej tekala okrog stebra, vse dokler je rabelj ni obglavil.

Za nekrščanski detomor je bila kot za umor sorodnika vse do 19. stoletja zagrožena smrtna kazen, detomorilke pa so obglavili, zadavili ali utopili. Neke detomorilke iz leta 1642 je bilo tako strah obglavljenja, da se je pri zidanem križu na Friškovcu, kjer so izvrševali smrtne kazni, zgrudila in izdihnila. Pet od šestih detomorilk so med letoma 1643 in 1766 obsodili na obglavljenje z mečem. Zaradi slabih higienskih, zdravstvenih in socialnih okoliščin je bilo število mrtvorojenih visoko, tako kot umrljivost otrok, zato so bile matere na obravnavah pogosto oproščene.

Še v 19. stoletju se je po Ljubljani pela ljudska pesem o lepi Urški, ki so jo na Friškovcu »ob glavo dejali«. Med izdatki iz računskih knjig mestnega sodišča je zapisano izplačilo rablju za leto 1766 in navedeno, da je 23. oktobra tega leta Martin Jakob, rabelj iz Št. Vida na Koroškem, prejel 40 goldinarjev, ker je dan prej z mečem usmrtil za detomor obsojeno 17-letno Uršo Mandeljc. Zaradi strogega kaznovanja nezakonskih mater in javne sramote (nosečnost kot kazen za užitke) je Urša v strahu umorila otroka, ki ji ga je »po nesreči« naredil hlapec Jurij. Balada pripoveduje, da se je rabelj tako zaljubil v Urško, da je celo prosil sodnike za dovoljenje, da bi jo vzel za ženo in jo s tem obvaroval pogubljenja. Vendar je Urška to možnost odklonila, verjetno tudi zaradi močnega ljudskega verovanja, da je krvnik povezan s samim hudičem. Leta 1713 je bil na Kranjskem uveden patent o detomoru, ki je določal, da bo mati, ki otroka umori brez krsta in ga tako oropa večne sreče, kaznovana s posebno sramotilno kaznijo. Najprej naj bi jo na morišče odpeljali na visokem vozu, jo tam umorili z mečem, pred tem pa ji odsekali roko.

Proces

Ob koncu 18. stoletja so v Ljubljani še danes ohranjeni balkon mestne hiše imenovali pranger, s katerega so javno brali obsodbe. Proces preiskave se je odvijal za zaprtimi vrati, priznanje zločina pa je veljalo za kralja vseh dokazov, saj brez obsojenčevega priznanja ni bilo usmrtitve. Če storilec ni bil zaloten pri dejanju, so priznanje praviloma izsiljevali s torturo (nem. peinliche Frage). Zaslišanje z mučenjem se je izvajalo v prisotnosti sodnika, 7 ali 9 članov mestnega sveta in pisarja v tranči.

V zaporu na tranči, dvonadstropnem poslopju na mogočnem oboku pred Čevljarskim mostom, kjer je bila ječa za vse zločince od preselitve magistrata na sedanje mesto leta 1484 pa vse do leta 1789, ko so jo porušili, so stalno uporabljali natezalnico. Osumljencu so roke zavezali za hrbet, jih pritrdili na vrv in ga s škripcem dvignili. Nato so mu na noge obesili še uteži, da so ga vlekle k tlom, kar je človeško telo lahko podaljšalo za 30 cm, preden se je odtrgal kateri od udov. Obsojeni je prvič priznal med mučenjem za zaprtimi vrati, nato pa je moral ponoviti priznanje še zunaj mučilnic pred sodnim zborom. Če se je kdo premislil in zanikal prvotno priznanje, so ga mučili še enkrat. Mučenje je odpravila šele Marija Terezija leta 1776. Po končani preiskavi je moral sodnik zadevo predložiti v razsojanje mestnemu svetu.

Sodbo je sodnik nato javno prebral pred rotovžem. Sledil je formalni akt preloma sodne palice, nato pa je sodnik hudodelca izročil rablju. Javna razglasitev smrtne obsodbe se je zgodila tri dni pred izvršitvijo. Obsojenec je imel čas, da se spove in pokesa, rabelj pa je v tem času pripravil morišče. Napoved izvršitve kazni so oznanili z zvonjenjem zvonov. Zoper obsodbo pritožba ni bila mogoča, kadar pa je bil obsojenec pomiloščen, je moral mestu povrniti vse sodne stroške.

Ljubljanska morišča kot teater groze

Najbolj znano ljubljansko morišče, kjer je krvnik izvrševal sodbo, je bilo na Friškovcu (nem. Freistätte, Richtstätte), sredi njiv zunaj mesta. Zastražena procesija z vozom, duhovnikom in okovanim obsojencem v konopni srajci je šla od mestne hiše čez Šentjanževo predmestje po današnji Vidovdanski cesti proti Šmartnemu ob Savi. Javni srhljivi spektakel se je končal z molitvijo za dušo in usmrtitvijo na šafotu (odru za obglavljanje), vislicah ali pa na grmadi. Ljudje so verjeli, da košček nohta, prst ali katerikoli del telesa usmrčenega prinaša srečo in da gledanje usmrtitve zdravi božjast. Zadnje poročilo o usmrtitvi na Friškovcu je iz leta 1707, ko so tam obglavili žensko, od leta 1671 pa se omenja morišče za cerkvijo sv. Krištofa (današnje Gospodarsko razstavišče). Ko so konec 19. stoletja obnavljali cesto in gradili kanalizacijo, so naleteli na posmrtne ostanke ljudi, ki so jih na tem mestu usmrtili, njihova trupla pa pustili razpadati kar tam. Kako popularne so bile javne eksekucije, priča podatek, da je bilo v Ljubljani na grajskem morišču leta 1861 ob usmrtitvi dveh Italijanov od 6 do 7 tisoč ljudi. Zadnja javna usmrtitev v Ljubljani se je zgodila leta 1867, ko so obesili Vipavca, ki ga je sodišče obsodilo umora lastne matere.