ponedeljek, 17. 12. 2018

Zmaga življenja v betonski džungli

Kjer smo ljudje, tam so tudi živali – in navadno jih je več, kot se nam dozdeva. V mestu je z njimi podobno kot s sosedi v veliki stanovanjski skupnosti. Večino vidimo le redko, za nekatere pa niti ne vemo, da z njimi živimo v isti zgradbi.
Avtor: Boris Kryštufek, Prirodoslovni muzej Slovenije

Kdo še živi tukaj

Nutrija, veliki vodni glodavec, je pogosta dnevna žival, ki je sprehajalci ob Ljubljanici skorajda ne morejo spregledati. V preteklosti smo nutrije v Evropo prepeljali iz Južne Amerike in jih redili kot kožuharje. V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo precej majhnih farm na Ljubljanskem barju. Posel pa zaradi zmanjšanega povpraševanja po krznu ni bil dolgo donosen, zato so rejci nutrije izpustili na prostost. Postopno so osvojile Ljubljanico s pritoki in postale stalne prebivalke Ljubljane. Na Špici ali pod Mrtvaškim mostom jim delajo družbo race mlakarice. Te bi težko opredelili za prave meščanke, saj njihov življenjski prostor obsega predvsem vodne površine v okolici mesta. Če na mostu počakamo na mrak, bomo nad vodo opazili mnoge netopirje, prav tako meščane Ljubljane, ki dan prebijejo v drevesnih duplih, majhnih zakloniščih pod mostovi ali pa v stavbah kot naši neopazni sosedje. Ob bregu Ljubljanice se v zavetju teme sprehajajo podgane. Ko gremo od Ljubljanice čez Kongresni trg in opazujemo mestne golobe, se niti ne zavedamo, da v krošnjah platan nad našimi glavami gnezdijo golobi duplarji. Na deželi iščejo hrano po tleh, v mestu pa ostajajo skriti med vejami in listjem. Pot nadaljujemo proti Tivoliju, kjer ob železniškem nasipu ne manjka pozidnih kuščaric. Če imamo srečo, bomo videli veverico, v Koseškem bajerju pa laboda grbca pri gnezdenju. Ponoči lahko tako rekoč kjer koli v mestu srečamo ježa ali bežno uzremo kuno belico. Sicer pa, če želimo videti živalske prebivalce Ljubljane, nam niti ni treba zapuščati stanovanja. Poleti ali pozimi lahko kar skozi okno opazujemo različne vrste ptic. Skratka, tudi v 'betonski džungli' je vse okrog nas življenje v vsej svoji raznovrstnosti.

Ljubljana s svojim živalstvom ni nekaj izjemnega med mesti. Na vseh celinah si živali utirajo pot v resnične betonske džungle. Po Pragi se divje svinje ponoči sprehajajo vse do Holeševic, torej do roba samega središča velemesta. Dvomilijonski Dunaj ima znatno populacijo velikih hrčkov, v Helsinkih in Berlinu gnezdi velika uharica, angleška mesta so preplavljena z urbanimi lisicami, jedra evropskih urbanih središč pa s kunami belicami. Po ulicah Mumbaja, indijskega velemesta z 20 milijoni prebivalcev, ponoči patruljirajo leopardi, urbane progaste hijene so rezidenti v prestižni četrti Bejruta, lisaste hijene pa ponoči redno obiskujejo etiopski Harare. V ameriških mestih so urbane in suburbane sive veverice, rakuni, oposumi, skunki in kojoti že desetletja vir konfliktov in težav.

OKVIR: Podgane, ščurki, golobi in domači vrabci že lep čas niso več edini mestni prebivalci. V urbano prodira tista prava narava! Prizori, ki bi bili še pred desetletji povsem nepojmljivi, postajajo del našega vsakdana. Imamo povsem nove sosede. Kaj se pravzaprav dogaja?

Kako to, da zdaj živijo z nami

Pred stoletjem je v mestu živel vsak deseti zemljan, danes pa že vsak drugi. Dvajseto stoletje je bilo obdobje urbanizacije, ki je pretežno ruralno družbo pretvorila v urbano. Po napovedih bodo urbana središča v poldrugem desetletju absorbirala večji delež demografske rasti, kar pomeni novo milijardo mestnih prebivalcev. Beton in asfalt se bosta torej še naprej širila, podeželje pa praznilo. Živali izgubljajo prostor na obeh koncih. Površine, ki jih ne zazidamo, vse bolj uporabljamo za rekreacijo, turizem, energetiko in transport, predvsem pa za intenzivno kmetijstvo. Samo hrane bomo do leta 2050 potrebovali 70 % več kot danes. Živalim prepuščamo vse manj možnosti. Preživijo lahko le kot naše vse tesnejše sosede. Urbana betonska džungla tako postaja pomemben nadomestni življenjski prostor.

foto Dunja wedam

Pa ne gre samo za prostorsko stisko. Mesto ima divjim živalim tudi kaj ponuditi: odsotnost tekmecev in plenilcev, boljše možnosti prehranjevanja, ustrezne bivalne prostore in nekoliko milejše zimske razmere. V gozdovih, ki ležijo 50 km južno od Ljubljane, mora lisica na lovu misliti še na volka in risa, na Ljubljanskem gradu pa takšnih skrbi nima. Hrane v obliki organskih odpadkov je v mestih v izobilju in za še tako skrbno komunalno službo ostanejo vsaj drobtinice. V središču Prage se kuna belica prehranjuje s salamo, ki jo najde v odvrženih sendvičih. Polega tega ljudje urbane živali marsikje hranijo: Angleži lisice in ježe, Etiopijci hijene, mi pa race mlakarice, veverice in nutrije.

Kdaj so se te živali priselile

Vrste so po definiciji enkratne, tako da je tudi izvor urbanih živali zelo raznovrsten. Ljubljana je bila še pred dobrega pol stoletja majhno mesto, obdano z raznovrstno naravo. Preden je Plečnik preuredil arkade, je na tem kraju ponoči vidra prihajala na breg Ljubljanice in na izpraznjeni tržnici iskala ostanke rib, na Rožniku so živeli sova kozača, divji petelin in gozdni jereb, na Miklošičevo ulico pa je zašla prava divja mačka. Živali so torej brez težav prihajale v mesto, a se je meja med urbanim in ruralnim ohranjala. Invazija divjih živali je tako fenomen novejšega časa in poteka dobesedno pred našimi očmi. Rumenonogi galeb je postal Ljubljančan leta 2005, približno v istem času tudi golob grivar. Nutrija je prišla v 90-ih letih, malo pred njo kuna belica, postovka pa je tu gnezdila že pred mnogimi desetletji. Novinci so sokol selec, kragulj, kmečka lastovka in velika uharica, verjetno pa tudi lisica. Tudi siva vrana je začela trkati na mestna vrata pred dobrim desetletjem. Popolna neznanka je čas, ko je postal urban prebivalec jež. Skratka, tudi živalski prebivalci Ljubljane imajo svojo (nenapisano) zgodovino.

V mestih nastajajo urbani ekosistemi s preprostimi prehranjevalnimi verigami. Tako kot v kompleksnem ekosistemu tudi v mestih posamezni členi prehranjevalne verige vplivajo drug na drugega. V Angliji so urbane lisice pomemben dejavnik pri uravnavanju števila podgan, v Mumbaju pa leopardi držijo na kratko klateške pse, ki so jim glavni plen. Plenilci torej uravnavajo številnost plena v ekoloških odnosih, značilnih za kompleksen ekosistem.

Žal si živalskih sosedov ne moremo ogledati v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Gradivo, s katerim bi predstavili naravo mesta, je večinoma zbrano, vendar ni prostora, kjer bi ga razstavili. Tistih nekaj sto kvadratnih metrov, kolikor jih je Prirodoslovnemu muzeju odmerilo Ministrstvo za kulturo, je edini javni portal naravne dediščine v državi. Že dolgo ne zadostuje izzivom časa, niti željam javnosti.