petek, 15. 12. 2017

Župančičeve nagrade 2017

Župančičeva nagrada za življenjsko delo: Jakob Jež

Skladatelj, glasbeni pedagog in urednik Jakob Jež je Župančičevo nagrado prejel za celoten skladateljski opus, ki je eden od nepogrešljivih stebrov visoke glasbene kulture na Slovenskem.

Velike mojstrovine malih form

dr. Gregor Pompe

Jakob Jež se v slovensko skladateljsko pokrajino zarisuje z zelo določnimi črtami: je zaprisežen iskalec novega, ki ceni tudi tradicijo. Prav iskanje lastne poti med obema skrajnima možnostma predstavlja osnovno Ježevo skladateljsko dilemo. Ta je prve kali pognala že davno, prepoznamo pa jo lahko v skladateljevi izpovedi o glasbeniških začetkih. Tako je Jež prvi stik z glasbo spletel prek harmonike, s katero je zabaval goste v domači gostilni. Toda mladi Jež je kasneje v intervjujih priznal, da ni maral veseljačenja in je zato po tem, ko je vrvež gostilniške izbe zamrl, na svojem inštrumentu v podstrešni sobici preizkušal precej drugačne viže.

Beganje iz ene na drugo stran se je nato vpelo tudi v Ježevo šolsko pot. Sam skladatelj pogosto poudarja, da je predvsem skladateljski samouk, vendar njegovi zapisi o glasbi izdajajo precejšnjo splošno in tudi glasbeno-skladateljsko razgledanost. Jež je začel študirati kompozicijo na ljubljanski Akademiji za glasbo v razredu Marjana Kozine, kjer pa zaradi učiteljevih opazk o »hohštapleriji« klavirske skladbe, zapisane v treh sistemih, ni dolgo zdržal. Toda to še nikakor ne pomeni, da se je Jež odtegnil glasbi – vpisal se je na študij glasbene zgodovine. Ježevega samouštva zato ne gre enačiti z naivno umetnostjo – pridobil si je visoka glasbena znanja, le da je mnoge premisleke pričenjal na muzikološki strani ustvarjalnega procesa.

Najbolj jasno so se vsi ti premisleki, nenavadne stranpoti in razpetosti udejanjile v Ježevem posebnem odnosu do razmerja med vokalno in inštrumentalno glasbo. Danes ga širše glasbeno občinstvo pozna predvsem po številnih izredno uspelih zborih, čeprav skladatelj priznava, da ga sprva vokal sploh ni zanimal. Sprememba je prišla šele, ko je spoznal ženo Olgo, pevko. Specifika Ježevih zborovskih mojstrovin leži v njihovi razpetosti med posebej pozornim uglasbljanjem besedila in v zborovski stavek pretihotapljeno instrumentalno logiko. Dvojnost hkratne pozornosti do besed in tudi oddaljevanje od njihove ozke semantične zaznamovanosti je značilna tudi za skladateljeve večje, po obsegu skoraj monumentalne kantate Do fraig amors (1968), Brižinski spomeniki (1970) in Pogled zvezd (1974). Jež v njih mojstrsko prehaja od besedam primernega glasbenega izraza k pomena odrešenim fonemom, takšna celota pa je urejena v epizodni niz blokov, v katerih se izmenjuje vokalna sredica z inštrumentalnimi komentarji. V takšni zaporedni logiki sekvenc lahko prepoznamo tipično Ježevo formo, ki ne priča toliko o odsotnosti želje po linearnem razvijanju materiala, temveč jasneje izpostavlja skladateljevo pozornost do najmanjših podrobnosti.

Ježu je bila tuja pompoznost in s svetoboljem prežeta izraznost 19. stoletja, ki so jo še vedno zagovarjali njegovi ljubljanski učitelji. Veliko bolj mu je ustrezala »klasična odmerjenost«. Ekonomičnost, jasnost izraza, formalna dovršenost imajo pri Ježu prednost pred sentimentom in monumentalnostjo, zato toliko bolj preseneča Ježevo navduševanje nad Kogojem, ki ga lahko razumemo kot tipičnega predstavnika ekspresionizma, v katerem so težnje po prevladi subjekta stopnjevane do same skrajnosti. Toda Jež v Kogoju, čigar nedokončani in fragmentarno ohranjeni opus je tudi skrbno pripravljal za izvedbo, ni ugledal samo napetega izraza in polifone gostote, temveč predvsem iskrenost izraza ter nenavadno subtilnost, ki je pozorna na vsak zvočno-glasbeni vzgib. Pri Kogoju je glasba postrgana vseh odvečnosti – ostaja le izraz sam in podobno maksimo je mogoče zapisati tudi za Ježa. Ježa tako danes razumemo kot glasbeno občutljivega intelektualca, ki hkrati trmasto in najbrž nezavedno vztraja v poziciji pol ljudskega, premišljenega godca. Seveda je samo takšnemu intelektualističnemu slavcu dano, da lahko ustvarja tudi glasbo za mladino, kar se celo samemu skladatelju razkriva kot najzahtevnejša zvrst. Jakob Jež je velik v malem ali še drugače: njegove male forme so velike mojstrovine.

170608 podelitev Zupancicevih nagrad nrovan 47

Župančičeve nagrade za dveletno ustvarjanje: Željko Hrs

Gledališki, filmski in radijski igralec Željko Hrs je prejel Župančičevo nagrado 2017 za šest odrskih upodobitev v zadnjih dveh letih v matičnem Slovenskem mladinskem gledališču: pričevalca zgodbe somalijskega pirata na nemškem sodišču in vojaka Stefana Dorscha v predstavi Norčevanje teme, Kreša Petrovića v Rokovi modrini, Borisa Oblaka v predstavi Glengarry Glen Ross, komentatorja v projektu mi, evropski mrliči in vodja letalske družbe v predstavi Človeški faktor. 

Igralec, ki gradi atraktivne odrske komentarje sveta

dr. Tomaž Toporišič

Ko je hrvaški kritik Hrvoje Ivanković v splitskem časopisu Slobodna Dalmacija leta 1999 ob gostovanju predstave z nenavadnim naslovom Kdo se boji Tennesseeja Williamsa? zapisal: »Posebej moramo seveda omeniti izvrstnega Željka Hrsa, ki je z nonšalantno in lahkotno igro, osvobojeno pretiranih gest in napadalnega psihologiziranja, predstavil Tennesseeja Williamsa – lik, okrog katerega se gradi ta atraktivni odrski komentar sveta in časa, v katerem živimo,« je zadel samo bistvo tega igralca, umetnika in družbenokritičnega intelektualca. Bistvo, ki drži še danes.

Željko Hrs je gledališki, filmski in radijski igralec izjemnega spektra in sugestivnosti, že več kot tri desetletja eden glavnih stebrov Slovenskega mladinskega gledališča. Soustvarjalec zgodbe o gledališču, ki je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja stopilo na drznejšo, politično, provokativno in iskateljsko pot in doseglo mednarodno prepoznavnost.

Ob ustvarjanju v Slovenskem mladinskem gledališču je bil ves čas dejaven tudi na t. i. neinstitucionalni sceni, sodeloval je s Koreodramo D. Z. Freya, v kateri je med drugim ustvaril nepozabno vlogo Evice v Strniševih Žabah, ustvarjal je z Radiem in TV Slovenija ter zaigral v več filmih. Kot dramaturg je sodeloval z režiserjema Matjažem Pograjcem in Anno Furse in tudi tako soustvaril nekaj mednarodno uspešnih projektov.

Ob prihodu v Slovensko mladinsko gledališče leta 1980 se je takoj znašel v naslovni vlogi Šuhuja v predstavi Šuhu in leteča princesa. Sodeloval je v kultnih Pipanovih Ujetnikih svobode in Tauferjevem Razrednem sovražniku. V Ristićevem projektu Romeo in Julija – Komentarji je odigral Romea. Nase je opozoril v Jovanovićevih in Pipanovih Besih in Blodnjah, zablestel v vlogi Angela v Zločinu na Kozjem otoku Paola Magellija. Bil je beli zajec v Tauferjevi Alici v čudežni deželi,  zasužnjeni etiopski princ Masud v Svetinovi in Pandurjevi Šeherezadi. V Butterendfly Matjaža Pograjca izgubljeni Joe Harper. V Ecovem in Bergerjevem Imenu rože je bil pravo utelešenje vanitas. Izjemno se je ujel z Diegom de Breo (vojvoda Guisa v Kraljici Margot, Günther von Essenbeck v Somraku bogov, Lužin v Zločinu in kazni) in Jernejem Lorencijem (Ep o Gilgamešu, Nižina neba, Osvajanje sreče). In še bi lahko naštevali.

V zadnjih dveh letih je osvojil občinstvo predvsem z dovršeno, nepozabno vlogo Kreša, očeta izjemnega smučarskega virtuoza Roka Petroviča v uprizoritvi Rokova modrina režiserja Matjaža Pograjca in novinarja-dramatika Boštjana Videmška. Dokumentaristično osnovo je nadgradil z neverjetno igralsko prezenco. Za predstavo, ki je tudi fizično izjemno zahtevna, se je Željko Hrs, da bi lahko bolj avtentično upodobil svoj lik, pripravljal z urami potapljanja in svoje znanje prenesel na oder. Tako je dokazal, da se scela in predano posveti vsakemu, še tako neklasičnemu pristopu k ustvarjanju. Temu je dodal vloge v predstavah Vita Tauferja Glengarry Glen Ross in  Butnskala ter še čisto sveži Slovenski popevki Matjaža Pograjca.

V vseh omenjenih in številnih drugih stvaritvah se je Željko Hrs potrdil kot angažiran umetnik izjemne etične drže, obenem pa tudi kot igralec, ki se v projekt požene brez zadržkov, ki do najmanjših tančin obvladuje svoje igralsko orodje, ga uporablja z vso domišljijo, natančno in vešče.

170608 podelitev Zupancicevih nagrad nrovan 033

Župančičeve nagrade za dveletno ustvarjanje: Špela Čadež

Ustvarjalka animiranih filmov Špela Čadež je prejela Župančičevo nagrado 2017 za animirani film Nočna ptica, ki tematizira alkoholizem kot nikoli dovolj odgovorno obravnavano družbeno patologijo. 

Prva dama animiranega filma

Jedrt Jež Furlan

Idejo za film Nočna ptica je Špela Čadež našla v časopisni novici o pijanem jazbecu, ki je v okolici Berlina motil promet. Njeno pozornost je pritegnila izjava policista: »Ne moremo pa povedati, ali je imel pijanec težave, ko se je v takem stanju vrnil domov k ženi.« Poskus hudomušne izjave je način, kako se spopadamo s problemom alkoholizma. Malo duhovičimo, še najraje pa se o tem ne bi pogovarjali.

Nekaj podobnega se zgodi z junakom Nočne ptice, le da vmesno dogajanje ubere drugačne ovinke. Njegovo hipnotično zamegljeno vožnjo sem gledala s povišanim pritiskom, ga v mislih kregala, zakaj se je pijan usedel za volan, in stiskala pesti, da se bo vse v redu izteklo. Bolj kot jeza me je prevevala skrb. Morda zato, ker nima človeške podobe. Morda zato, ker se mu je zalomilo in sicer ne pije. Soscenarist in eden od redkih glasov v filmu je igralec Grega Zorc, skoraj devetminutni film pa je ustvarilo približno deset sodelavcev. Snemanje enega prizora je terjalo teden dni. Film so ustvarjali leto in pol. Iz dvodimenzionalnih slik so sproti ustvarjali trodimenzionalni učinek. Zahtevna tehnika je nenehno terjala usklajevanje svetlobe in slike za pravi globinski učinek. Ustvarjen je bil na posebni mizi, kjer je nastal tudi prvi slovenski celovečerni animirani film Socializacija bika. Premiera filma je bila lani in njegov odmev je segel vse do slovitega festivala neodvisnega filma Sundance, ki ga je ustanovil igralec in režiser Robert Redford. Film Nočna ptica je do sedaj prepotoval lep kos sveta, bil je na več kot 70 festivalih, dobil je vsaj 20 nagrad. Zahvaljujoč Špeli Čadež ima Slovenija zdaj prvega kandidata za nominacijo za oskarje 2018 v kategoriji animiranega filma.

Do sedaj je ustvarila osem avtorskih animiranih filmov, sodelovala pri omnibusu in za Netflix z lutkami povzela serijo Oranžna je nova črna. V glavnem ustvarja analogno, ker rada riše in si, kot pravi sama, maže roke. Tovrstno delo zahteva natančne in dolge priprave. Računalnik je seveda nepogrešljivo orodje. Iz majhnega studia v Šiški je naredila resno produkcijsko hišo in osvojila svet. Dela s stalnimi sodelavci, kar je pri nas redkost. »Prav gotovo je v Sloveniji kar nekaj mojstrov animiranega filma, glavna pomanjkljivost je nesorazmerje med formo in zgodbo. Špela Čadež s tem nima težav. Ustvarja močne, izpiljene in originalne zgodbe v odlični izvedbi,« je strnjeno mnenje domačih in tujih poznavalcev.

Teme njenih filmov so intimne in hkrati globalne. Osrednja nit je osamljenost. Njeni liki so občutljivi, radovedni, kakšen med njimi je tudi radoživ. Pred drugačnostjo ne bežijo, temveč jo empatično sprejmejo in objamejo. Liki Špele Čadež živijo v svetu, ki ne pozna naših kulturno pogojenih nenapisanih zakonov, politične korektnosti. Teme njenih filmov ne sodijo med vesele, vendar izzovejo topel občutek sobivanja in sprejemanja. V nekem intervjuju je povedala, da ob pogovorih, ki jih sprožijo njeni filmi, pozabi na napor ob ustvarjanju. Ljudje se ji odprejo, njeni filmi se jih dotaknejo in lažje govorijo o perečih temah. Filme ustvarja tudi zato, da kakšno od svojih življenjskih tegob sama lažje prežveči. Tako je bilo tudi pri Nočni ptici.

"Kratki animirani film ima lahko čudovite odlike, kot so zanimiva zgodba, krasen vizualni slog, izjemen občutek za gibanje, osupljiva glasba in edinstveno vzdušje. Sila poredko vidim film, ki ima vse naštete odlike in še več: prav posebno senzitivnost, ki jo jasno občutim, a jo lahko tudi ubesedim. Govorim o senzitivnosti, ki je globoko humana, čudovito domačna in vnaša občutek, da čas ne obstaja. Ko sem videl Nočno ptico Špele Čadež, sem takoj vedel, da je to eden teh redkih filmov s takšno kakovostjo. Kako navdihujoče! Iz vsega srca se zahvaljujem Špeli Čadež, da je ustvarila delo tako izjemne lepote." Michael Dudok de Wit z oskarjem nagrajeni animator, režiser in ilustrator

170608 podelitev Zupancicevih nagrad nrovan 028

Župančičeve nagrade za dveletno ustvarjanje: Goran Vojnović

Pisatelj in režiser Goran Vojnović je prejel Župančičevo nagrado 2017 za roman Figa, ki je pomembna slovenska literarna umetnina avtorja, ki je tudi glasnik strpnosti in medsebojnega spoštovanja.

O osebni odgovornosti, za katero ne more dati odveze nobena preteklost

Ženja Leiler

V slovenskem literarnem prostoru se le redko zgodi, da izid prvenca postane literarni dogodek leta. Med tistimi, ki jim je to uspelo, je bil leta 2008 izid romana Čefurji raus! takrat 28-letnega Gorana Vojnovića. Z romanom, ki je bil sprva predloga za filmski scenarij, je v hipu poenotil tako kritike kot bralce, zanj prejel najvišje nagrade, med njimi svojega prvega kresnika in nagrado Prešernovega sklada. V prvem letu dni je roman kupilo več kot 12.500 bralcev, postal je predloga za uspešno gledališko predstavo, pozneje pa ga je Vojnović kot režiser tudi sam filmsko upodobil. V čem je tičal razlog takšnega uspeha?

Vojnović se je osredotočil na posebno družbeno skupino oziroma okolje, ki pred tem še ni bilo verodostojno literarno upodobljeno. Izpisal je namreč lucidno panoramo družbeno ter kulturno degradiranih priseljenskih slojev in hkrati tudi neprizanesljivo komentiral tako »južnjaško« kot »slovensko« sociopatijo. Vse skupaj je skoval v neponovljivi jezikovni invenciji. In beseda čefur se od takrat naprej sliši povsem drugače.

Njegov naslednji roman Jugoslavija, moja dežela (2011) je bil zato težko pričakovana noviteta, Vojnović pa je z njim dokazal, da Čefurji niso bili nobeno naključje. Nič čudnega, da se je tudi z njim hitro povzpel na vrh najbolje prodajanih knjig. Že z naslovom romana, ki je permutacija znanega slogana Slovenija, moja dežela, je lokalno okolje Fužin iz Čefurjev, največjega priseljenskega mestnega naselja pri nas, razširil po časovni vertikali in geografski horizontali v Jugoslavijo, brutalno razpadlo nekdanjo skupno državo in mojo deželo, ki je sredi osemdesetih let preteklega stoletja prek oglaševalske akcije, prvotno namenjene promociji slovenskega turizma, nehote postala sinonim za skoraj idiličen nacionalizem najsevernejše jugoslovanske republike. V nasprotju s pričakovanji nekaterih naslov ni aludiral na kakšno jugonostalgijo, ampak nasprotno na njeno kritično refleksijo. Vojnović jo je izpeljal prek zgodbe o sprva enajstletnem Vladanu, sinu slovenske matere in srbskega častnika Jugoslovanske ljudske armade, čigar otroštvo, ki ga preživlja v Pulju, v hipu prekine vojna ob razpadu države in nenadnem odhodu očeta. Sedemnajst let pozneje, prepričan, da je oče mrtev, odkrije, da to ne drži, ampak da ni oče nič manj kot skrivajoči se vojni zločinec, ki ga išče haaško sodišče. Roman, ki je v režiji Ivice Buljana doživel tudi gledališko uprizoritev, mu je prinesel drugega kresnika.

In tretjega je prejel za Figo. Reči, da je to njegov najbolj zrel roman, bi se utegnilo slišati, kot da prva dva to nista bila. Zato je morda Figo bolje označiti za Vojnovićev doslej najambicioznejši roman, pa naj gre za njegovo vsebino, dramaturško prefinjeno literarno montažo ali suvereno jezikovno obliko.

V središču romana je Jadran, moški v začetku tridesetih let, ki pripoveduje družinsko zgodbo, razpeto čez tri generacije in vpeto v čas in prostor nekdanje države, njenega razpada in slovenske sedanjosti. Jadranovo popotovanje po družinski zgodovini sproži smrt njegovega dedka, za katero posumi, da je bila pravzaprav samomor. Ta zgodovina je polna občutij samosti, tujstva in dejanskih ali zgolj umišljenih meja, predvsem pa je mesto iskanja odgovorov na Jadranova samospraševanja o lastnem življenju, mestu, ki ga v njem zasedata svoboda in ljubezen, ter o osebni odgovornosti, za katero ne more dati odveze nobena preteklost.

Vojnović je do svojih literarnih protagonistov neprizanesljiv, vendar jim je tudi naklonjen. Še zlasti, ko jih skuša razumeti in jih bodriti v njihovem prizadevanju, da bi postali boljši, strpnejši do sebe in sveta. V tem se gotovo kaže neki temeljni Vojnovićev humanizem. Tisto, kar ga ločuje od cele vrste sodobnih slovenskih pisateljev predvsem mlajše generacije, pa je, da njegova literatura ni introvertirano pisanje o avtorjevem jazu in njegovih bolj kot ne zasebnih pripetljajih. Nasprotno. Vojnovićeva literatura je literatura o drugem, o bližnjem in o enkratnosti življenja, ki ga razumemo in si ga delimo na najbolj raznolike načine. In tudi zato je vsaka njegova nova knjiga ekskluzivni literarni dogodek. S četrtim romanom bržkone ne bo, ko bo, nič drugače.

170608 podelitev Zupancicevih nagrad nrovan 41