Z Antonom Komatom o eko prihodnosti Ljubljane

Pisatelj, kolumnist in scenarist Anton Komat je tudi iskriv sogovornik, prodoren mislec in predvsem zagovornik človeka in narave. Je plodovit pisec, predavatelj in vsestranski akter na področju ekologije. Piše za otroke in odrasle, njegova dela odslikavajo izvoren odnos med človekom in naravo ter kažejo smernice za varnejšo prihodnost. Z njim smo se pogovarjali o izzivih sodobnega meščana, kako živeti v modernem mestu, da bi bilo naše bivanje sonaravno, naravnano na dobrobit prihodnjih rodov in v nenehnem dialogu z naravo.

Ljubljana se vse bolj odpira svetu in z vidika urbanističnega načrtovanja ter infrastrukture ne zaostaja za drugimi evropskimi prestolnicami. Kako lahko sodobni človek, izzvan s hitrim tempom in potrošniškim duhom, v mestu ohrani iskren odnos do narave?

Treba je vzpostaviti zdrav odnos med ekologijo in ekonomijo: pri reševanju okoljevarstvenih vprašanj ne smemo iskati zgolj parcialnih rešitev. Ustrezna strategija bi morala pri iskanju celovitih rešitev postati transdisciplinarna, tako bi se razprlo obzorje različnih pristopov, na katerem bi se zaiskrile prave in učinkovite rešitve. S stališča ekologije mesto potrebuje ekonomijo dobrega gospodarja, ki vzdržuje to, kar nam nudijo ekosistemi. Po zamisli nemškega ekonomista E. F. Schumacherja bi bilo treba izkoristiti majhnost Slovenije in Ljubljane in pozornost usmeriti na kakovost bivanja. Smiselno bi bilo poskrbeti za prehransko in vodno varnost ter ljudem pokazati pot, kako to doseči. Po zgledu Londona je za Ljubljančane bistveno kmetijsko zaledje s ponudbo pridelkov, v katero se vključujejo predvsem male kmetije. Po načelu »od kmetovih vil do meščanovih vilic« se tako skrajšajo poti hrane, ljudje pa zauživajo zdravo, sezonsko in lokalno pridelano zelenjavo in sadje.

Zametki zdravega eko mišljenja in celostne naravnanosti na obuditev stika z naravo so tudi v Ljubljani obrodili sadove, na katere smo upravičeno ponosni. Primeri sonaravnega in ekovrtnarjenja so vse spodbudnejši, spoznavanje osnov vrtnarjenja kot načina samooskrbe se uvaja tudi v vzgojno-izobraževalne vsebine. Kje vidite dodatne spodbude, da bi se v prestolnici ekološka ozaveščenost okrepila in udejanjila še več konkretnih rešitev?

Vrtičkarstvo je odličen način obnove socialne mreže in delovanja lokalne skupnosti. Slovenci smo skozi vso zgodovino morali reševati temeljna vprašanja preživetja, znotraj katerih sta ključno vlogo igrali samooskrba s hrano in neposredna demokracija vaške skupnosti. Tudi danes je opolnomočenje lokalnih skupnosti za preživetje odločilnega pomena, saj ljudem daje varnost. Nikakor ne smemo zanemariti tradicionalnih ekoloških znanj in veščin prednikov, ki jih je treba nadgraditi z najnovejšimi spoznanji poštene znanosti. V kultivacijo vrtnin moramo ponovno vključiti historične (avtohtone) sorte kulturnih rastlin, ki so prilagojene našim razmeram in zato potrebujejo najmanj agrokemične podpore. Domača semena rastlin, ki so jih vzgojili naši predniki, so eden izmed temeljev prehranske suverenosti, ki je pomemben del nacionalne varnosti države.

Menite, da bi bilo treba v osnovnošolskem programu bolj poudarjati vsebine, vezane na ekologijo in sonaravno pridelavo hrane? Da bi tako dobile večjo veljavo in ne obtičale le na ravni izbirnih predmetov, krožkov in eko delavnic?

Nenehno poudarjam, da morajo otroci dobiti najbolj kakovostno hrano. Prav je tudi, da vedo, kako je to v praksi izvedljivo. Danes je postal že politični slogan, da potrebujemo več znanja za večjo konkurenčnost. Toda civilizacija je na točki razcepa, zato potrebujemo več domišljije za velike spremembe, ki so nujne, če hočemo preživeti. V naravi najdemo vse rešitve za svojo civilizacijo. Zagovarjam učni program, ki bi bil naravnan na otrokovo radovednost, iznajdljivost in ustvarjalnost. V okviru različnih delavnic v naravi sodelujem s skupinami otrok, ki ob tem neizmerno uživajo. V skladu z možnostmi bi morali del pouka izvajati zunaj, v naravi, v neposrednem stiku z njo. Učilnica brez zidov je odprta 24 ur na dan, vse dni v letu.

Živeti z naravo je za modernega človeka pravzaprav velik izziv. Namesto da bi šel v trgovino in na enem mestu nakupil vse, kar bo dal v lonec, mora to pridelati. Gnojiti in rahljati zemljo, zalivati in na koncu upati na srečo, da bo pridelek kakovosten. Za mlade, delovno aktivne družine se to sliši kot znanstvena fantastika. Kaj jim svetujete?

Tebi govorim, človek: ne glede na napor in čas, ki sta potrebna za obdelavo vrta, tam najdemo natanko to, kar po zahtevnem delavniku iščemo. Zdravo sezonsko hrano, brezplačni fitnes, zastonj solarij in ob vročih dneh še savno. Predvsem pa mir, to vse bolj redko dobrino sodobnega človeka. Vrt je bil vedno sopomenka za duhovni prostor in meditacijo, kjer si človek opomore od zlorabljenega upanja in zaupanja. Ciceron je zapisal: »Če imate vrt in knjižnico, imate vse, kar potrebujete.«

--

Avtor: Veronika Sorokin