ponedeljek, 14. 12. 2020

Ljubljančan: Goran Dragić

Treba bi bilo le napisati, da je tokratni Ljubljančan Gogi iz Kosez, pa bi verjetno vedeli, da smo govorili, sicer na daljavo, z Goranom Dragićem.
Avtorica: Anja Leskovar
Foto: Jani Ugrin

Ni le košarkar, ki je slovensko reprezentanco in svoje moštvo v ligi NBA vodil do sanjskih uspehov. Ni le simpatičen sogovornik in velik človek. Je tudi ponosen Ljubljančan, ki vztraja, da njegove korenine, ki so pognale na ljubljanskih igriščih, spoznata tudi njegova otroka.

V Slovenijo se z družino vračate, kolikor je mogoče pogosto. Je Ljubljana še vaš dom? 

Vedno! Tu sem začel svojo športno pot, tu imam prijatelje, družino. Z ženo Majo sva se spoznala tu in po spletu okoliščin se je najina hči Victoria rodila v Ljubljani. Le sin Mateo se je rodil v ZDA in ima tako edini od nas ameriško državljanstvo. Od Ljubljane in Slovenije sem v bistvu dobil vse, kar sem. Tu so me zgradili in sooblikovali mojo osebnost. In zdi se mi, da je otroštvo tu še vedno lahko zelo lepo.

Kako pa otrokoma opisujete svoje otroštvo? Kakšne spomine imate na Ljubljano?

Zagotovo so to spomini na brezskrbno otroštvo v Kosezah. Zjutraj smo otroci hitro pojedli, potem pa smo naredili krog okoli bajerja s kolesi, nadaljevali pa na igriščih. Domov smo šli samo, ko smo bili lačni. Cele dneve smo nabijali žogo. Žoga nam je bila takrat vse. In nič nam ni manjkalo. Kot srednješolec sem potem spoznal širšo Ljubljano, odprl se mi je nov svet, s prijatelji smo spoznavali nove kotičke. Takrat sem še bolj polno zaživel. Eden najbolj čustvenih spominov pa je gotovo igranje za Slovenijo leta 2013 na evropskem prvenstvu v Ljubljani. Igrati doma na tako velikem tekmovanju, igrati v mestu, ki mi je dalo vse, mestu, v katerem sem se naučil košarke, je privilegij posebne vrste.

Je zato v vašem logotipu zmaj?

Ne, je pa zanimivo naključje. Ko sem prišel v Ameriko, moj mentor Steve Nash ni znal izgovoriti mojega priimka in me je preimenoval v The Dragon (zmaj po angleško). Seveda se mu je zdelo poimenovanje še primernejše, ko sem mu povedal, da je zmaj tudi v grbu mojega mesta. In ko sem delal svoj logotip, je bil zmaj pravzaprav edina logična možnost.

foto
Foto: Črt Piksi

Pa Američani sploh znajo izgovoriti ime Ljubljana?

Uf, zelo težko, polomljeno, narobe. Da bi kdo na ulici znal izgovoriti to zavozlanko, je skoraj neverjetno. So se pa moji trenerji z nekaj vaje že kar dobro naučili.

Kako pa se je Ljubljana vaše zgodnje mladosti razlikovala od današnje? Verjetno se še spomnite avtobusov na Prešernovem trgu.

Seveda se jih spomnim! Center se mi je takrat zdel v primerjavi s Kosezami neverjetno živahen. Vse se je odvijalo hitro, veliko je bilo ljudi, ogromno je bilo prometa na ulicah, ki so danes tišje, pešcon v centru ni bilo. Ljubljana se je v zadnjem desetletju res umirila. Hkrati se je zelo posodobila, ampak pri tem ni izgubila tega, kar mi je najbolj všeč – zelenja. Preprosto lepa se mi zdi.

Tega verjetno vsaj v centrih velikih ameriških mest ni toliko.

Ni. In šele v zadnjih letih sem spoznal, da to najbolj pogrešam. Moja prva »ameriška« leta so bila v puščavski Arizoni v tem smislu res monotona. Zdaj imamo sicer v Miamiju morje, lahko gremo na čoln in plavat, tudi tam smo doma, ampak občutek je drugačen. Vendarle sem bil velik del svojega življenja navajen na zeleno. Narava, zlita z mestom, preseneti vse Američane, ki pridejo k nam. Seveda je v milijonskih mestih na kakšnem območju morda več možnosti in izbire. Ampak tega občutka, da lahko tudi v mestu živiš zunaj, da lahko greš na kosilo ali na kavico in sediš ob reki, pod drevesom, v Ameriki ni. Tam so centri mest večinoma moderni in mladi, brez prave zgodovine in pristnosti. To pa da mestu dušo, kot jo ima Ljubljana ali kot jo imajo mesta v Italiji ali Španiji.

Ja, dušo mestu dajejo tudi ljudje na prostem. Se vam zdi, da Ljubljana z igrišči, pešpotmi, progami in športnimi poligoni daje svoj prostor tudi človeku, ne le prometu ali poslu?

Absolutno. V tujini je prepogosto videti, kako z gradnjo mesta izgubljajo zelene površine. V Ameriki izgubimo veliko časa, da otroka peljemo na igrišče. In zaradi varnosti tja ne moreta sama. V Ljubljani pa je to čisto drugače. Varnejša je in veliko več infrastrukture je dostopne vsem. Parki so v dobrem stanju, veliko je igrišč in igral za otroke. Sicer je res, da se danes ukvarjamo z drugačnimi težavami kot nekoč. Veliko dejavnosti se seli za domače štiri stene, v videoigre, na internet. To je škoda. Otroci imajo bistveno slabšo motoriko in koordinacijo. Ampak verjamem, da lahko s spodbudami, kot so urejena igrišča, ta trend obrnemo.

In k temu prispevate tudi vi – z dobrodelnostjo, s promocijo športa v svojem košarkarskem kampu, z gradnjo prvega pametnega košarkarskega igrišča v Ljubljani. Veliko vračate v skupnost.

To mi res veliko pomeni. Svojo prepoznavnost poskušam izkoristiti, da zbližam ljudi, da mladim poskusim omogočiti to, kar jaz nisem imel, spodbujati igrivost, učenje. Rad se družim z otroki, to me zelo veseli. Igrišče sem zgradil prav zato – da bi otroci šli ven in se družili, kot smo se mi. Športniki, ki smo otrokom zgled, pač nosimo izjemno odgovornost, saj se od nas učijo vrednot športa, potrpežljivosti, delavnosti, sočutja do sočloveka. To je velika obveza, ampak je hkrati izpolnjujoča.

Kako pa z ženo te ponižnosti učita svoja otroka?

O tem se veliko pogovarjava. Mateo in Victoria imata zelo drugačno življenje, tega se zavedava. Vsi si seveda želimo največ za svoje otroke, je pa tanka ločnica med preveč in dovolj. Hoditi po tej črti je včasih težko. Čeprav sta preskrbljena do konca življenja, jima nočeva vzeti pomembnih izkušenj. Želiva, da se sama borita za svoje cilje, da sledita svojim sanjam, delata šolo. To je mene gnalo naprej, to me je oblikovalo. Tudi če imata otroka na dvorišču bazen, ki ga jaz nikoli nisem imel, je prav, da se zavedata, da tega nimajo vsi in da je treba za vsak dosežek delati. Zato nikakor ne dobita vsega, kar si zaželita. In tudi zato ju peljem v Koseze, v enosobno stanovanje, kjer sem odraščal. Pokažem jima, kje sva spala s stricem Zokijem. Čudita se, kako majhno je, neverjetno se jima zdi, da nisva imela svoje sobe. Vsega sicer še ne razumeta, ampak je prav, da vidita tudi drugo stran.

Kam pa najraje greste, ko pridete v Slovenijo?

Vsako leto pridemo za tri mesece. Gremo v Bohinj, Kranjsko Goro, na Bled, predvsem pa smo ob Koseškem bajerju, na Rožniku. V Mostec gresta otroka posebno rada z dedijem in babico.

Pa se sploh lahko v miru sprehajate po Ljubljani?

Niti ne. No, morda zdaj, ko nosimo maske, malo lažje. Me pa ne moti, če ljudje pristopijo, pozdravijo, želijo kakšno sliko in podpis. Rade volje ustrežem, če so ljudje spoštljivi in vedo, kje je meja moje zasebnosti. Moram pa potem vedno odgovarjati na nešteta vprašanja Victorie in Matea, ali me res vsi poznajo. Zdaj počasi Luka Dončić že prevzema nekaj te pozornosti. To je naravni proces prihoda novih generacij; moje vzornike danes poznajo redki otroci. In moram priznati, da mi ta prehod prav ugaja. Komaj čakam »normalnega« življenja. Tudi zato se v medijih pojavljam vse redkeje. Čas je, da se vsaj v tem smislu malce umaknem.

Se potem spet vidite v Sloveniji, v Ljubljani?

Dokler ne zaključim kariere, ne vemo, kje bomo. Želiva pa, da tudi otroka ohranita stik s Slovenijo, zato tudi prihajamo sem. Ko je čas za odhod v Ameriko, je strašna žalost, čeprav se seveda veselita prijateljev. Po nekaj mesecih v Ameriki se potem spet začnejo vprašanja, kdaj gremo nazaj v Slovenijo. In to naju z Majo zelo veseli. Tudi zato, ker ne vemo, kje se bomo ustalili, doma govorimo slovensko – z ljubljanskim naglasom!