petek, 30. 10. 2020

Med stojnicami in pod arkadami

Se vam zdi, da bi lahko ljubljansko centralno tržnico poimenovali »šoping center« ali pa »kultni plac«? Predrzno? Morda niti ni, če nanjo gledamo kot na celoto, zavedajoč se pestre dnevne in sezonske ponudbe.
Besedilo in foto: Staša Bizjak

Ko je bilo praktično vse zaprto zaradi epidemije, smo lahko spoznali, kako pomembna je tržnica, ne samo za preživetje, temveč tudi za dobro počutje. Na svežem zraku. S svežo hrano.

foto
Gospa Latina: »Rože so moje življenje. Dvajset let sem že tukaj. Na isti lokaciji, v zavetrju ljubljanske Stolnice. Vse, kar vidite pri meni, je iz mojega vrta v Češnjici. Menim, da naj šopek, ki ga podarimo drugim, traja. Prav zato sem se specializirala za suho cvetje. Predlagam laški smilj (immortelle), ki ga nekaj tednov macerirajte v oljčnem olju. Koža vam bo hvaležna. Smiljev čaj vam bo tudi od znotraj dobro del.«

Ali ste vedeli: Ker je bila Slovenija vse od srednjega veka do prve svetovne vojne pod avstrijsko nadvlado, se je v naš jezik prikradlo veliko nemških besed. Med drugim tudi »Na plac«, izposojenka iz besede »Platz«, ki pomeni trg, kraj ali pa kar prostor.

Obvezni del spoznavanja mesta je vedno tržnica. Omislim si potovanje po naši centralni ljubljanski tržnici. Turizem Ljubljana ima fino vodstvo, na kateri tudi domačini spoznamo njene detajle in dobre zgodbe. Pot začnem v družbi vodnika Toma pri Tromostovju. Pod arkadami. Takoj opazim cvetni prah za dvig imunskega sistema pri Fermedici. Čebelar je tudi član Čebelje poti. Izvem, da bo kmalu izšel zemljevid medene poti, na katerem bodo predstavljeni ponudniki ter znamenitosti, povezane s čebelami v Ljubljani. »Žlico cvetnega prahu pomešajte z vodo in zjutraj popijte,« da navodilo čebelar.

foto
Poznate Dobro vago?

Z vodnikom zavijeva v ribarnico, po »narobe obrnjenih Plečnikovih stopnicah«. Pot nadaljujeva naprej, do Dobre vage. Poznate? Prostor je enak kot malo prej ribarnica, a v njem je galerija in kavarnica s pogledom na Ljubljanico. Usedeva se, naročiva kavo z mlekom. Zdi se mi, da sva na »mokri tržnici,« saj sediva tik ob kraški reki. Pogled uide na razstavo slik Tereze Prepadnik in Dore Benčevič. »Dobra vaga je razstavni in projektni prostor, ki se osredotoča na nove, angažirane in inovativne formate, s katerimi aktivno podpira, spodbuja in promovira sveže izdaje likovnih zgodb ter izvirnih umetniških praks,« razloži prijazna Mila. Kot zanimivost mi vodnik pri spoznavanju tega prostora pove, da so tukaj nekoč prodajali tudi »mušeljne«, »fejk« školjke, ki so bile nadevane s trdim sirom in teletino. Se mi zdi kar dobra potegavščina.

foto

Vrneva se v zgornji del Plečnikovih tržnic. Arkade so naravnost graciozne. Imava lepo vreme. Sončni žarki in sence pričarajo dodatne linije, ki v turobnem dnevu niso vidne. »Štruklji so naš izum,« pravi Tomo in pokaže na prvo slovensko Štrukljarnico, ki je v času malic polno zasedena. Dobro se je prijela. Nudijo prek dvajset vrst tradicionalnih slovenskih in modernih štrukljev iz različnih vrst testa, s kremastimi ali klasičnimi nadevi in prelivi. Pri izbiri sestavin so pozorni na domačo pridelavo in lokalno pridelano sadje in zelenjavo. Priznam, da imam kar težavo, za katere se odločiti. Izberem klasiko z domačo skuto, prelito z maslenimi popečenimi drobtinami. 
V ustih se topijo.

foto
 Zenepe: »Dobrodošli v pokriti tržnici. Naša zgodba je stara tri desetletja. Tukaj sem 23 let in počutim se odlično. Kateri siri mi najbolj teknejo? Sveži in zreli pikantni. Kravji, kozji in ovčji. Priporočam sir Kosec, ki je odličen za gratiniranje zelenjavnih, krompirjevih, jajčnih pa tudi mesnih jedi. Za poln in bogat okus ga uživajte na sobni temperaturi.«

Najino druženje s pogledom na Pogačarjev trg, ki je ob petkih rezerviran za Odprto kuhno, v soboto pa za ekološko tržnico, za trenutek zmoti pogled na vodnjak. Čista pitna voda na tržnici. Modrujeva, da je voda tudi hrana in da je dobra voda naš privilegij. Zaveževa se, da ne bova (nikoli) več kupila plastenke z vodo, saj si v steklenko za večkratno uporabo lahko natočiva svežo vodo iz številnih pitnikov po Ljubljani.

foto
 »Pa ja ne boste slikali mojih brazdastih rok,« pripomni gospa Mija, ki je na tržnici že 55 let! »Stara sem bila le deset let, ko se je moja pot tukaj začela.« Razložim ji, da je kmetu treba pogledati v roke, saj so kot drevo življenja. »Česen je eden izmed najbolj znanih živil za dvig imunskega sistema. Dnevno ga uživajte,« svetuje.

Premakneva se na Vodnikov trg, kjer kraljujeta zelenjava in sadje. Jesenske barve na stojnicah človeka predramijo. Živo oranžne muškatne buče. Veliki komadi pora, pa korenje. Pa rdeča pesa. »Kupi kilogram rdeče pese, skuhaj in naredi solato,« slišim svoj notranji glas. »Zraven dodaj kuhan fižol češnjevec. Posušenega lahko kupiš v pokriti tržnici.« Občudujem ogromne liste ohrovta temno zelene barve. Kmetica jih je postavila v posodo. Kot šopek rož. »Danes bom zelenjavno juho,« pomislim. Glava razmišlja po svoje. Vodnik skuša vrniti mojo pozornost. »Včasih so Trnovčanke in Krakovčanke prišle na tržnico pred vsemi ter zasedle najboljši prostor in ga nato preprodajale naprej. Pridelke in izdelke so prodajale samo ženske. Ljudje radi uporabljamo izraz branjevka – ampak to pomeni preprodajalka. Zato uporabljajte besedo kmetica, ko gre za prodajalko s prve roke.«

foto
Ali ste vedeli, da so nekoč Trnovčani izvažali kislo zelje celo v Aleksandrijo? Marjetka Žabjek: »Ponosni smo, da smo ohranili slovensko avtohtono sorto zelja, ki se imenuje Ljubljansko. Gojili so ga že moji predniki. Sami vzgojimo njegovo seme, kar je zelo zahtevno. Odvisni smo od čebel in lepega vremena. Za to sorto so značilni tanki, nežni listi, zato lahko kislo zelje kuhamo krajši čas.«

Na naslednji stojnici, ob kateri se ustaviva, piše na veliko »slovensko domače grozdje«. Rdeči gutedel ali žlahtnina, aromatični muškat, hrustljava viktorija ali kozji ziz. Pozornost pritegne sadež, ki vizualno in po vonju spominja na mango. Kmetica vidi, da ga ne prepoznava. »To je asimina ali indijanska banana, drevesna sadna vrsta, ki prihaja iz Amerike. Gojili so jo indijanci. »Lahko pokusiva,« jo prosim. Okus je fenomenalen. Kot mango, banana in ananas skupaj. »Pet let so stara drevesa in nič škropljena,« pove.
Če me vprašate za največje odkritje na tržnici v dobi koronavirusa, bi rekla, da je to prav ta eksotični sadež kmetije Krošelj, ki potuje samo med Zdolami in Ljubljano. Za razliko od manga ter avokada, za katerima je po deset tisoč kilometrov poti.

foto
Na sosedovi kmetiji v pokriti tržnici si privoščite brezglutenski ajdov kruh. Je težak, zbit in tipičnega ajdovega vonja ter okusa.

foto
Sočne »ajsarce« ali ljubljanske ledenke, so »gor rastle« oddaljene le kilometer zračne linije, v Trnovem, na kmetiji Peršin. Različne vrste solat v vseh letnih časih so zaščitni znak tržnice. Ko boste naslednjič kupili katerokoli vrsto zelenjave, jo približajte nosu. Vonjali boste svežino, in prav to je zagotovilo, da bo tržnica za vedno ostala z nami.