torek, 3. 11. 2020

Plovba po Ljubljanici in Ljubljansko barje v rimskem obdobju

Avtor: dr. Andrej Gaspari

Nekega sončnega popoldneva v letu 1980 se je v Bevkah zaslišal še bolj razigran otroški vrišč kot običajno – otrokom se je v igri nasmehnila sreča, saj so našli pravi pravcati zaklad, ki bi jim ga zavidala celo Pika Nogavička. Mošnjiček s približno 80 velikimi keltskimi srebrniki z levega brega Ljubljanice v Kaminu v Bevkah pa ni bilo pomembno odkritje samo za razigrane otroke, temveč tudi za arheologe: je namreč eden pomembnih argumentov za domnevo o ravnem koritu Ljubljanice na zahodnem delu Barja že pred rimsko zasedbo.

Struga Ljubljanice na Ljubljanskem barju vsekakor sodi med najzanimivejša in obenem najmanj pojasnjena arheološka najdišča v Sloveniji. Spektakularna odkritja v strugi Ljubljanice med Vrhniko in Ljubljano že dobrih 150 let navdušujejo tako strokovno kot širšo javnost. Številnost, raznolikost in nadpovprečno visoka stopnja ohranjenosti predmetov, ki so bili najdeni v koritu ali v sedimentih obrežnih nasipov in okoliške poplavne ravnine, skupaj s krajinskimi posebnostmi Ljubljanskega barja ustvarjajo edinstven kulturni in naravni fenomen, katerega pomen daleč presega državne meje. V nadregionalnem smislu je presežna zlasti izjemno zgoščena pojavnost arheološkega zapisa raznovrstnih dejavnosti in rabe rečnega prostora v vseh obdobjih, ki ga velja spoznavati, preučevati in ohranjati v privlačnem, brezčasnem vodnem ambientu zelene reke, obogatenem z zavarovanimi rastlinskimi in živalskimi vrstami.

Začetki organizirane plovbe po Ljubljanici v rimskem obdobju

Organiziran transport trgovskega blaga med latinsko kolonijo Akvilejo kot trgovskim središčem širše regije in podonavskimi deželami, o katerem v avgustejskem obdobju poroča grški geograf Strabon, opirajoč se na starejše vire, dokazujejo najdbe več zelo zmogljivih tovornih plovil iz okolice tavriščanskega Navporta, današnje Vrhnike, in sicer več kot 14 m dolgega deblaka in razbitine šivane ladje z ravnim dnom v strugi pod Staro pošto, raziskanih leta 2015, ter v celoti ohranjene, 30 m dolge in do 4,8 m široke ladje šivanega tipa, ki jo je v Brezovem logu pri Lipah odkopal muzejski kustos Alfons Müllner leta 1890. Poleg tehnoloških rešitev, ki kažejo na uporabo mediteranskih ladjedelniških praks, je pomenljiva oblika dna, ki omogoča plovbo tudi čez plitvo poplavljeno ravnino. Vsa tri plovila so datirana v 2. stol. in prvo polovico 1. stol. pr. n. št., ko je na Vrhniki že izpričana prisotnost italskih trgovcev, obenem pa gre za obdobje intenzivnega vojaško-političnega dogajanja na tedanji severovzhodni meji rimskih vplivov in v njenem barbarskem zaledju, katerega pomemben akter so bili tudi Tavriski, sovražno naperjeni proti rimski republiki.

Kronološka in funkcionalna strukturiranost rimskodobnih najdb iz Ljubljanice kaže na izjemno pomembno vlogo rečne komunikacije v času vojaškega osvajanja Podonavja in notranjosti Balkanskega polotoka v izteku republike in začetnem delu zgodnjega cesarstva. To podčrtujejo lega utrjene trgovske postojanke s pristaniščem na Dolgih njivah na Vrhniki in vojaškega tabora na ljubljanskih Prulah, verjetno oskrbovalne baze na začetku kopenske etape komunikacije proti Sisciji (Sisku) kot glavnemu oporišču v regiji, ter odkritje tovorne ladje v strugi Ljubljanice pri Sinji Gorici, ki je bila deloma raziskana v letu 2012 in dendrokronološko umeščena v čas kmalu po letu 3 n. št. Močan upad količin vseh zvrsti najdb kmalu po začetku 1. stol. sovpada z izgradnjo odseka državne ceste med Akvilejo in Emono po severnem obrobju Barja ter nedvomno odseva tako zmanjšan pomen rečnega transporta kot posledično manj priložnosti za nesreče in druge vrste naključnih izgub predmetov. Razmeroma skromno zastopanost amfor bi lahko deloma pojasnili s transportom živil v sodih in vrečah, primernejših za rečni prevoz, izstopata pa nadvse visoka deleža finega namiznega posodja in sponk za oblačila.

Najzanimivejše najdbe iz Ljubljanice in še več vprašanj

Ljubljanica tudi v mednarodnem strokovnem okolju slovi po izjemno številnih najdbah rimske vojaške opreme in bronastega posodja, ki se v več večjih zgostitvah pojavljata pri Vrhniki, Blatni Brezovici in Bevkah ter nekoliko pred Ljubljano. Znano odkritje sedmih bronastih korcev, nanizanih eden v drugega, bi lahko še povezali z nesrečno izgubo seta trgovskega blaga (namenjenega v markomansko kraljestvo Marboda na območju današnje Češke?) ali vojaške zaloge, medtem ko je s ponavljajočimi izgubami težje pojasniti pojav vojaških odlikovanj ter gladijev in bodal v nožnicah, ki so večinoma razkošno okrašena in so pripadala legionarjem in poveljniškemu kadru. Posebej pomenljiva je skupna najdba meča in bodala, prirjavenih eden na drugega in morda prvotno shranjenih v pozneje propadli vreči. Selektivnemu pojavu posameznih kategorij orožja, izpričanemu na drugih evropskih rečnih najdiščih, ustreza tudi pojav čelad ter odsotnost delov ščitov, od katerih so slednji – enako kot primerek iz Ljubljanice, z neposrednimi primerjavami iz mesta-trdnjave Dura Europos v Siriji – dokumentirani šele v srednjecesarskem obdobju.

Več zgostitev zgodnjerimskega gradiva pri Bevkah, ki se deloma navezujejo na starejša območja odlaganja, bi bilo lahko povezanih z mejo med mestnima območjema Akvileje in Emone, ki je potekala pri Bevkah in jo je označeval mejni kamen iz nabrežinskega apnenca, odkrit poleti 2001. Potek meje dokazuje pomembnost, ki se je pripisovala nadzoru nad strateško ključnim prehodom proti kriznim območjem v času konsolidacije oblasti na severovzhodnem delu rimske Italije še vsaj nekaj časa po tem, ko je bil Emoni podeljen status kolonije s pripadajočim ozemljem. V mikrotopografskem smislu izstopa kontinuiteta razmejitvene točke na začetku zavoja Vinger, ki je bila ob izdelavi franciscejskega katastra v prvi tretjini 19. stol. določena kot stičišče katastrskih občin zahodnega dela barja.

Uganka Stare Ljubljanice

Ta predel barja je javnosti znan po začetku struge t. i. Stare Ljubljanice, še ene od nerešenih ugank Ljubljanskega barja, ki odpira zanimiva vprašanja o regulacijskih posegih in podobi barja v rimskem obdobju nasploh. Plasti šote pod temelji rimskih cest na severnem in vzhodnem delu barja (med Vrhniko in Logom ter Škofljico in Studencem pri Igu) ter posamične in skupne daritve novcev in nakita iz močvirskih plasti nakazujejo, da Rimljani v naravno podobno barja praktično niso posegali, vsaj ne v obsegu, ki bi dokumentiral intenzivnejšo kultivacijo te obsežne ravnine v osrednjem delu emonskega upravnega območja (agra).

Eno od glavnih in še ne docela pojasnjenih vprašanj v zvezi z Ljubljanico je odsotnost meandrov, kakršni so se razvili na vseh njenih barjanskih pritokih in jih lahko še danes opazujemo v naravi ali pa na historičnih kartah ter infrardečih in lidarskih posnetkih površja. Strugo Ljubljanice, ki je na celotnem poteku čez skoraj absolutno ravnino osrednjega dela Ljubljanskega barja vrezana v kohezivne glinasto-meljaste jezerske in rečne sedimente, zaznamujejo daljši, le rahlo vijugavi odseki, ločeni z ostrejšimi zavoji oz. spremembami smeri. Starejši raziskovalci so zaradi odsotnosti meandrov menili, da je današnja Ljubljanica izravnana reka, po sodobnih spoznanjih pa je meandriranje rek v takih pogojih (kohezivni bregovi, skoraj brez talnega tovora, nizek padec) običajno zelo omejeno. Domnevo o ravni strugi Ljubljanice že v predrimskih časih pa potrjuje tudi otroška najdba mošnjička s keltskimi srebrniki.

Arheološka preiskava struge Ljubljanice ostaja moja velika želja. Po delovni hipotezi naj bi šlo za umetno prilagojeno strugo nekega naravnega vodotoka, morda celo za nedokončan razbremenilni kanal mimo Podpeči. Po starejših domnevah naj bi bila današnja struga Ljubljanice med zavojem Vinger pri Bevkah in izlivom potoka Dobčenica jugovzhodno od Notranjih Goric rimska gradnja, ki je omogočila intenzivnejše izkoriščanje podpeškega kamnoloma, vendar enakomerna porazdelitev sicer ne ravno številnih prazgodovinskih najdb na celotnem odseku nakazuje, da gre tudi v tem primeru v večjem delu za prvotni vodotok, ki je bil morda delno modificiran. Obsežnejših regulacijskih posegov je bil glede na analize aerofotografij in podatkov laserskega snemanja površja nedvomno deležen odsek čez ravnino mimo Lip in Črne vasi, kjer je verjetno mestoma prišlo do izkopa povsem nove struge, ločene z odseki prvotnega korita, kot ga nakazujejo prazgodovinske najdbe pri Lipah. Smer današnje struge na vzhodnem delu Barja do Volarja se tako ob pogledu iz zraka kaže kot povsem premočrtno nadaljevanje Stare Ljubljanice.

Rimska vojska je razpolagala z ustreznim inženirskim znanjem, pripomočki in orodjem ter delovno silo za izvedbo regulacijskih posegov, tako da ne bi bilo presenečenje, če bi v prihodnosti ugotovili, da so bili posegi dejansko opravljeni v okviru nalog oddelkov, ki so bili v času tik pred smrtjo cesarja Avgusta leta 14 n. št. poslani na širše območje Navporta za gradnjo cest, mostov in druge infrastrukture. Med najdbami iz Ljubljanice je več značilnih kosov legionarske opreme, uporabljanih tudi za ta namen, med drugim križnih sekir-krampov ter lopat in rezil za rušo oz. šoto.


Avtor je strokovni svetovalec Arheološkega raziskovalnega konzorcija za Ljubljano in nekdanji vodja Skupine za podvodno arheologijo, član Znanstvenega in tehničnega svetovalnega telesa h Konvenciji UNESCO za varovanje podvodne kulturne dediščine.