četrtek, 29. 10. 2020

Rajski vrt

V Botanični vrt vstopim skozi zgornji, manjši vhod in v trenutku me zagrne zavetje jesensko obarvanih krošenj. Čeprav me od ceste loči le nizka ograja, od mestnega središča pa kratek sprehod, se počutim, kot da sem prestopila nevidno mejo in se znašla v drugem svetu.
Avtorica: Nika Logar, foto: Dunja Wedam

Kot že tolikokrat prej se mi zazdi, da med stoletnimi drevesi čas teče počasneje, da v skrbno obdelanih gredicah ni prostora za nestrpnost in hitenje in da premišljene vedute, ki uokvirjajo številne vabljive poti, niso vsiljive, ampak zgolj preprosto in pomirjujoče lepe. In tako se umirim. Za trenutek pozabim na svoj pozornosti lačen telefon in se prepustim šumenju listja in prebiranju poezije, izobešene ob mogočnih deblih. »Kakšno razkošje!« pomislim in s tal zamaknjeno poberem olesenel bodičast plod neznanega drevesa. Hrapavi občutek v dlani in simetričnost njegovih oblik še okrepita občutenje nekakšne naravne skladnosti in lepote trenutka. Pazljivo preberem tablico z imenom … in ga v naslednjem hipu pozabim.

Iz zasanjanega pohajkovanja me prebudi tih glas. Gospa v rdečem. Stoji pred japonskim javorjem, ki je ravno začel dobivati nadih barve njene jopice, in me prosi, da ju fotografiram. Njo in drevo, ki jo spominja na njenega kužka in lepe trenutke, ki sta jih preživela v njegovi senci. V njenih očeh za trenutek ujamem otožnost, ki jo takoj zatem zamenja veselje, ko jo v objektiv ujamem še pred nasadom ognjenocvetočih kan. »Lepa hvala,« in se vrne pod svoj javor, v svoje spomine.
Zdi se, kot da smo na tej mali zaplati zelenja med cesto, reko in železnico vsi nekako povezani, hkrati pa vsak v svojem svetu. Gospa v rdečem in tekač v živorumeni majici, ki švigne mimo nje. Skupina kolesarjev, ki so čajnico izbrali za postanek med potjo, in gledališčnika, ki tam kujeta načrte za nov projekt. Otroci, ki tekajo za vevericami. Starejši par, ki si skrbno izbira zasaditev za svoj vrt, in mlada zaljubljenca, ki ju košati grmi bolj kot zaradi oblike krošnje in privlačnosti plodov zanimajo zaradi zavetja pred radovednimi pogledi. Tukaj vsak najde nekaj zase. In tako je že 210 let.
Ljubljanski botanični vrt, ob otvoritvi leta 1810 poimenovan Vrt domovinske flore, ni bil prvi botanični vrt v Ljubljani, niti ne prvi na ozemlju današnje Slovenije. Je pa edini, ki se je v svoji prvotni funkciji neprekinjeno ohranil vse do danes. Poleg oaze zelenja, ki sredi mesta ponuja mirno zatočišče tako prebivalcem in obiskovalcem kot številnim živalskim vrstam, je namreč glavni namen botaničnih vrtov proučevanje in ohranjanje rastlinskih vrst in njihove raznovrstnosti ter ozaveščanje ljudi o njihovem pomenu za naše življenje. Semenska zbirka ljubljanskega botaničnega vrta tako danes obsega več kot 16.000 enot s preko 3.500 vrstami, v njej pa je shranjena kar petina vseh rastlinskih vrst z znanim nahajališčem iz naše narave. Za svoje odlično delo so bili ljubljanski strokovnjaki nagrajeni tudi s certifikatoma organizacije Botanical Gardens Conservation International – priznanji, ki jih uvrščata med deset najuspešnejših botaničnih vrtov na vsem svetu. Znanje in izkušnje zaposlenih ter sadovi njihovega dela pa seveda ne ostajajo le v skrbno varovanih zbirkah in rastlinjakih – v številnih knjižnih izdajah, strokovnih vodstvih in delavnicah, in ne nazadnje v obliki semen in sadik, jih z veseljem delijo tudi s številnimi obiskovalci.
Ko se od tropskega rastlinjaka, ki z mostovžem visoko med vednozelenimi krošnjami in gosto prepletenimi ovijalkami v vsakem letnem času ponuja občutek sprehoda po rajskem vrtu, s sadiko ciperusa v roki vračam proti čajnici, razmišljam o tem, kako resnično edinstven je ta kraj. Kljub bogastvu vsebin, večplastnosti delovanja in množici različnih ljudi in zgodb, ki se vsak dan srečujejo na ozkih vijugastih poteh, te pomiri, a hkrati poživi. Osredišči. Pravzaprav je eden redkih, če ne kar edini kraj v mestu, kjer lahko preprosto si, kjer uživaš v lepotah narave, oplemenitenih z delom človeških rok, ne da bi ti ob tem nekdo nekaj ponujal ali da bi tvoje misli preglasil mestni vrvež.

Zatopljena v svoje misli počasi srebam kavo. In skoraj spregledam gospo v rdečem. »Kavo sem vam plačala. Še enkrat hvala za fotografiranje,« mi tiho pove. »Pa upam, da se še kdaj srečava.« In že je več ni. »Tudi jaz,« gledam njeno rdečo jopico, ki izginja v zelenju. Obljubim si, da kmalu spet pridem. Če ne prej, čez nekaj tednov, ko bo tla za slikovito hišico pozlatilo listje velikanskega ginka.

Z direktorjem ljubljanskega botaničnega vrta, botanikom in strastnim ljubiteljem rastlin dr. Jožetom Bavconom smo poklepetali o vse večjem zanimanju za sobne rastline.

Zdi se, da se zanimanje za rastline v zadnjih letih povečuje. Ste to »rastlinsko mrzlico« opazili tudi v Botaničnem vrtu?

Predvsem v obdobju po sprostitvi prvih protikoronskih ukrepov. Če so prej naše delavnice in prodajni rastlinjak včasih samevali, od pomladi dalje vrste tudi pri nas niso nič nenavadnega. In tega smo seveda veseli.

Kaj menite, zakaj je tako?

Po mojem mnenju gre za neki prainstinkt, za željo po vrnitvi v rajski vrt. Ljudje smo se razvili v tropih, sredi bujnega zelenja in obilice užitnih listov in plodov. Šele kasneje, z naseljevanjem krajev, kjer narava s hrano ni tako radodarna, smo morali začeti užitne rastline načrtno pridelovati. Mislim, da se je v dolgih dneh tesnobnega sedenja med štirimi stenami v marsikom zbudilo hrepenenje po paradižu. In ker nazaj ne moremo, smo si začeli svoje male rajske vrtove urejati kar v dnevnih sobah.

Pa nam uspeva? Glede na dolgoletne izkušnje s preučevanjem in gojenjem tropskih rastlin imate za novopečene ljubitelje verjetno kar nekaj nasvetov.

Seveda. Prav letos smo s sodelavci izdali novo knjigo o tropskih rastlinah, med katerimi je kar nekaj takšnih, ki jih pri nas gojimo kot sobne rastline. Predvsem bi ljudem svetoval, naj ne komplicirajo. Iz lastnih izkušenj vam povem, da veliki večini sobnih rastlin ustreza običajna vrtna prst. Če ne verjamete, obiščite naš tropski rastlinjak. Videli boste, da se rastline v njem odlično počutijo, čeprav rastejo v povsem običajni vrtni zemlji.

Zakaj pa potem marsikatera rastlina kmalu po tem, ko jo prinesemo iz trgovine, žalostno propade?

Težava ni v prsti, ampak v načinu gojenja teh rastlin. V Angliji imajo za to izraz »buy and die« (kupi in umri). Te rastline so vzgojene na velikih farmah. Rastejo izključno v šoti, ob natančno doziranem gnojenju, ki zagotavlja hitro in bujno rast. Ko takšno rastlino kupite, pravzaprav že počasi propada, zato je nujno, da jo ob prihodu domov presadite. In ste z njo potrpežljivi. Rastline, ki so vzgojene v naših rastlinjakih, so sicer na pogled morda manj privlačne, so pa tudi manj občutljive in tako, ob nekaj potrpežljivosti in ustrezni negi, hvaležno uspevajo.