četrtek, 29. 10. 2020

S kolesom ob Ljubljanici

Zlate krošnje, ki se ogledujejo v zelenem zrcalu. Slikovite ladjice. Nostalgična popevka Majde Sepe. Vse to je Ljubljanica.
Nika Logar, risbe: Mitja Bokun

Zame je od vedno neločljivo povezana tudi z ljubljansko tržnico. Medtem ko je oče v ribarnici barantal s prodajalci, sem slonela na kamniti okenski polici, vdihovala rezki vonj po soli in začarano zrla v lene vrtince pod seboj. Ter si predstavljala, kako me, kot Urško iz Prešernove pesmi, odnesejo nekam daleč, vse do morja. Kljub nepredvidljivemu oktobrskemu vremenu sem se z veseljem podala na kolesarjenje po njenih bregovih.

Obvodna kolesarska pot ob Ljubljanici je bila urejena leta 2014 kot prva tematska kolesarska pot v Ljubljani. Na okoli 13 kilometrih se skoraj nikoli ne odmakne od rečnih bregov Ljubljanice in tako na vsakem koraku, no, obratu pedala, ponuja enkratno kombinacijo mesta in narave, ki razglede naredi še posebej zanimive. Le redko kje lahko občudujemo gladko stekleno pročelje nove ali pa mogočno ogrodje šele nastajajoče poslovne stavbe, hkrati pa s kotičkom očesa opazujemo prizor, ki skoraj spominja na živalski vrt: ležerne race, nepremične čaplje in simpatično nerodne nutrije, ki se druga ob drugi grejejo na popoldanskem soncu. V nasprotju z mestnimi vpadnicami, po katerih kolesarim po vsakodnevnih opravkih, poti tu ne obdajajo zapuščena, od avtomobilskih izpuhov posivela okna in pročelja, ampak pisani mozaiki teras, balkonov, vrtov in vrtičkov, ki se, ponosno obrnjeni proti rečni strugi, otresejo pregovorne slovenske zadržanosti in radodarno razkrivajo raznolika življenja v hišah za seboj.

Vodna os Ljubljane

foto

Tega, da Ljubljanica mestu daje prav poseben čar, se je dobro zavedal že Plečnik, ki je s svojimi načrti reko še tesneje vpletel v identiteto Ljubljane. Rečno strugo, ki je stoletja prej pomenila predvsem pomembno prometno in tovorno žilo, je v svoji viziji povzdignil v vodno os, enega od dveh ključnih elementov, okoli katerih je zrasla nova, sodobna podoba glavnega mesta. In čeprav svojih načrtov nikoli ni v celoti uresničil, nas njegove mojstrovine in njihov nezamenljivi karakter spremljajo prav ob vsej obvodni poti – od Trnovskega pristana, ki s širokimi terasami ustvarja občutek mestne plaže, preko Čevljarskega mostu, Tromostovja in znamenitih arkad tržnice do zapornice pod Ambroževim trgom. To si je največji ljubljanski arhitekt zamislil kot veličasten poklon reki, ki na tem mestu zapusti mestno središče. A tako kot rečni tok se tudi Plečnikov vpliv tu ne konča; skupaj z reko in kolesarsko potjo se razliva še naprej, vse do Fužinskega mostu in mostu na Kodeljevem, ki ju je po Plečnikovem vzoru zasnoval Peter Gabrijelčič.

Mostov ni nikoli preveč

Prav Gabrijelčič, dolgoletni dekan ljubljanske Fakultete za arhitekturo in avtor več kot 25 mostov v Sloveniji in po svetu, je nekoč dejal, da mostov ni nikoli preveč. In res. Skoraj težko je verjeti, da se jih na dobrih deset kilometrov rečne struge Ljubljanice in Grubarjevega prekopa naniza kar 28. Na pamet bi jih morda lahko našteli kakih deset. A čeprav vsi med njimi niso tako dovršeni kot tisti v centru mesta, niso nič manj pomembni. Prav vsak med njimi namreč pomeni vez med bregovoma, ki povečuje kakovost in pestrost življenja na obeh straneh, obenem pa mostovi – »reki iztrgani javni prostori« – kot jih označuje Gabrijelčič, ponujajo prostor prehajanja, srečevanja in opazovanja, ki ga brez njih ne bi bilo. In ne nazadnje, prostor za počitek in razgledovanje za mestnega kolesarja.
Odločitev, kateri od mestnih mostov ponuja najlepši razgled na staro jedro, ni enostavna. A bi se po nekaj premisleka odločila za Šentjakobski most. Kljub temu da čezenj ob Zoisovi cesti ne teče posebej označena kolesarska steza, s polkrožnimi izogibališči namreč ponuja dovolj prostora za umik in opazovanje razgibanih pročelij in živahnega življenja na Gallusovem nabrežju ter Grajskega hriba, ki se vzpenja za njim.
Tudi izbira najlepšega mostu ob poti je vse prej kot enostavna. Marsikoga bo s svojo prikupnostjo in slikovitostjo, za katero se gre poleg arhitekture zahvaliti odsotnosti avtomobilskega prometa in uličnim umetnikom, ki si ga pogosto izberejo za svoj oder, prepričal Čevljarski most. Drugi ne bodo mogli spregledati mogočnih bronastih kipov, ki varujejo Zmajskega, ali pa sodobnih umetnin na Mesarskem mostu. Spet tretji so vedno znova očarani nad mojstrsko zasnovo Tromostovja. Prav zato, ker razlogov za zamaknjeno opazovanje na poti skozi mestno središče ne zmanjka, jo je bolje kot na kolesu opraviti peš. Tako se lažje posvetimo številnim znamenitostim, hkrati pa izognemo marsikateremu ogorčenemu pogledu.
Nič manj privlačni, čeprav precej drugačni, niso razgledi z mostov nižje po reki. Enega najbolj nepričakovanih tako ponuja brv za pešce in kolesarje med Fužinsko potjo in Trpinčevo ulico. Široko razlita struga, ki so jo okoliški prebivalci poimenovali kar Labodji zaliv, zavita v jesensko meglico in okrašena s silhuetami elegantnih belih ptic ter obrisi pozlatenih krošenj, pričara vtis jutra na romantičnem podeželskem jezeru. Le streljaj nižje, na Fužinskem mostu, pa Ljubljanica spet pokaže popolnoma nov in precej manj spokojen obraz, ko v brzicah hiti čez jez tamkajšnje hidroelektrarne.

Zelena nit skozi ljubljanske soseske

foto

Vsaj tako raznolike kot mostovi, ki se vzpenjajo čeznjo, so tudi soseske, ki se zvrstijo ob reki. In obrazi, ki jih srečujemo na poti ob njej. Na začetku poti, na Prulah, se bomo le stežka izognili odeji ježic divjih kostanjev, ki prekriva tla, in številnim otrokom, ki svetleče plodove navdušeno pobirajo in pri tem pozabljajo na prometne predpise. Najbolje, da se še sami ustavimo in v žep pospravimo kak jesenski spominek.
Na Bregu in Petkovškovem nabrežju bi se zlahka pomešali med številne Ljubljančane in obiskovalce ter si morda privoščili okrepčilo na katerem izmed številnih vrtov s pogledom na reko. Le malo naprej, ko se center mesta prelije v Vodmat, je naključnih sprehajalcev precej manj, osebje bližnjih bolnišnic pa med zasluženim počitkom zabavajo toliko bolj številne nutrije. Obvodna pot nato skupaj z Grablovičevo ulico in železnico prečka rečno strugo, z ulice ob Ljubljanici pa se ponudijo razgledi na razgibane stanovanjske gradnje, ki so s precej manj privlačnimi prednjimi stranmi nanizane ob Zaloški ulici. Vse do sotočja z Grubarjevim prehodom, kjer gosto gradnjo zamenjajo drevesa. Pisane krošnje pot zastirajo vse od mestnega sadovnjaka v parku Muste do renesančnega fužinskega gradu. Sprehajalna pot, obdana s slikovitimi mestnimi vrtički, se nadaljuje vse do Kodeljevega, kjer obvodna pot skupaj z Grubarjevim kanalom zavije skozi Poljane in nas mimo ljubljanskega botaničnega vrta znova pripelje v bližino mestnega središča.

Izlet po obvodni kolesarski poti tako ponuja razgiban in večplasten pogled na življenje mesta, ki se že tisočletja razvija v sožitju z reko. Sledenje vodnemu toku, ki povezuje dve od najpomembnejših mestnih znamenitosti – Botanični vrt na Prulah in Muzej za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah – odpira nov pogled na povezanost mestnih sosesk in prepletanje življenja v njih. Stik z naravo, ki obdaja rečno strugo, pa dobrodošlo priložnost za oddih od vsakodnevnih opravkov in ne nazadnje morda tudi za tesnejšo povezanost s samim seboj.