torek, 27. 10. 2020

Turisti pred domačim pragom

Mestni potep z Esadom Babačićem
Avtorica: Lora Power, foto: Miha Fras

Kako biti turist v domačem mestu? Kako se podučiti o njegovih revirjih, manj znani zgodovini? In kar je morda najtežje: komu zaupati vlogo vodiča?

Kdo med vsemi tistimi glumači, megafoni in razprtimi dežniki vas popelje dlje od Prešernovega trga, tržnice in Zmajca? Kdo razkrije srž tega kraja, njene spregledane soseske in karakterje, kot jih najdete le še v črno-belih eksistencialnih filmih? Urbana Vrana! In njena domiselna, alternativna turistična ponudba: od feministične ture do one postkomunistične, športne, klasično-urbane ali tiste, ki je meni najljubša, pankovska.
Slednja je z Esadom Babačićem kot glavnim frontmanom zaukazala zbor na kolesih v Argentinskem parku, ki je bil v času Jugoslavije Leninov park. Z izbranimi ritmi muzike smo takoj zaslutili, da bo tokratno vodstvo drugačno: politično, pesniško, športno, arhitekturno in socialno. Ter da bo v pozabljene kvarte prestolnice zagreblo srčno in globoko. Kajti mestni potep z Esadom ni le punk tura po prestolnici; je trpka prigoda o odraščanju – tako rekoč scenarij za prvovrstni slovenski film.
In tako smo jo mahnili – najprvo samo do vogala, kamor se je v osemdesetih hodilo po starčka ali torota, najcenejša vina, ter konjak Zvečevo – »presežek za vsakega pravovernega panksa«. Med njimi je bila kopica neverjetnih likov (tudi Mladinina Diareja), eden glavnih protagonistov pa Brane Bitenc, leta 2014 preminuli pevec prelomnega benda Otroci socializma in vokalist Berlinskega zidu. Njegov duh in poezija prežemata Esadovo turo od začetka od konca, saj ga skorajda ni postanka, kjer ne bi odrecitiral kakega njegovega verza.

foto
Pankrtov je na pank turi pravzaprav najmanj, čeravno so bili netilna iskra upora, zato ji morda v čast zapojmo tisti znani refren: »Ne morem bit' v Riu, ne morem bit v Kopru, vsi me silijo, naj grem delat k Topru.«
A nobena pristna ljubljanska zgodba ne more brez ljubljanske megle. »Toliko je je bilo, da se je še mesto izgubilo v njej,« je Babačić zbranim doživeto opisoval tisto nepopisno sivino, ki je marsikoga pahnila v depresijo. Če ne v depresijo pa v upor. Ali zapor. Sploh, če se je vmešal brkati miličnik Maks, ki mu naš vrli pesnik korak za korakom vdihuje dušo in meso.
In medtem ko Babačić niza prizore, citira dialoge, časopisne naslove ali policijska poročila, spreminja lokacije postankov v prava filmska prizorišča. V Knafljevem prehodu, na primer, se je leta 1981 znašel grafit »Dol z rdečimi buržuji« ter dva osumljenca spravil za zapahe (Miho Štamcarja in Braneta Bitenca). Na uredništvu revije Problemi so istega leta izšli Punk Problemi, posebna izdaja teoretsko-literarne revije, ki so jo uredili Igor Vidmar, Grega Tomc in Peter Mlakar, vizualno podobo pa je osmislil Srečo Papič. V tej monumentalni izdaji so objavili pankersko poezijo: stihe legendarnih Lublanskih psov, Berlinskega zida, Kuzel, Termitov, Gnilih duš, Pankrtov in med drugim Laibacha. Uvodnik je spisal takratni urednik Slavoj Žižek: »Punk je edinstven pokazatelj tega, da se pritisk tehno-birokratskih sil na družbeno-ekonomskem področju križa s prevlado meščanskih ideoloških oblik na področju (množične) kulture.«
A pustim Esadu in ekipi Urbane Vrane, da vas vzdraži po pankersko in odpelje na večurno vožnjo, primerno tudi za otroke. Ne bo vam žal! To je eden tistih avtorskih »filmov«, ki kar kliče po večkratnem ogledu. Tudi zato, ker Esad ni pozabil na ljudi iz socialnega roba, na priseljence in ženske.