ponedeljek, 14. 12. 2020

Zaljubil se je ... in postal je Ljubljančan

Syed Bashar se je rodil v Bangladešu. Neverjetna volja in zagnanost sta ga gnali na študij v Indijo, ki ga je s pomočjo več štipendij nadgradil na Havajih. Leta 2013 je prvič za nekaj mesecev prišel v Slovenijo.
Avtorica: Ajda Borak
Foto: Doris Kordić

Že leto kasneje je svoje srce obljubil prikupni Slovenki Maji in skupaj sta Ljubljani ponudila havajsko kulinariko. Dan pred najinim pogovorom pa sta odprla še svoj drugi bistro v centru Ljubljane, ki bo ponujal veganski meni.

Iz revnega Bangladeša do Ljubljane. Kaj vse se je zgodilo vmes?

Tako je, rojen sem v Bangladešu. Ker tam nimamo ravno dobrih univerz, so me poslali v Indijo. Kasneje sem si poiskal štipendijo, pravzaprav kar tri različne štipendije, ki so mi omogočile nadaljevanje študija na Havajih – v raju na Zemlji. Tam sem živel kar šest let in Havaji so se mi zapisali v DNK. Od tam sem odšel v New York in končno na podiplomski študij na Dansko. To je bilo usodno. Spoznal sem Majo, zaljubil sem se in danes sem Ljubljančan.

Kakšno je vaše življenje v Ljubljani?

Tukaj živim od leta 2015. Nimam se več za tujca. Poročen sem s Slovenko in prepričan sem, da o Sloveniji vem več kot marsikateri Slovenec. Kot vsaka država ima tudi Slovenija svoje dobre in slabe strani. Sam se trudim vedno ravnati v skladu s tem, kar so me učili doma: poštenje in delavnost te vedno pripeljeta daleč. Ljubljana lahko tekmuje s katerokoli evropsko prestolnico. Ima dobre prometne povezave, mesto je čisto, cenovno dostopno in ponuja visok življenjski standard. Je kraj z vizijo, in to se vidi. V zadnjih petih letih, odkar živim tukaj, je Ljubljana postala mesto z veliko začetnico. Lepo je živeti tukaj. Razmerje med delom in prostim časom je odlično. Veliko je priložnosti za posel, če si priden, delaven, ustvarjalen, inovativen in pogumen, lahko hitro in zagotovo uspeš.

Od kod ideja in pogum za odprtje havajskega bistroja?

Po študiju sem bil zaposlen v kar nekaj velikih korporacijah, kjer sem bil vedno dober, celo odličen delavec. Trenutek prizemljitve sem doživel, ko sem postal uslužbenec meseca – direktor podjetja, ki mi je podelil nagrado, pa ni poznal niti mojega imena. Takrat sem prvič pomislil, kaj pa, če bi svoje znanje in energijo uporabil zase in za svoj uspeh, ne pa za to, da pomagam bogatim postati še bogatejši. Odločil sem se, da bom delal nekaj, kar znam, kar imam rad. Hrana je vedno bila moja strast. Ko sva imela z Majo jasen cilj, je bilo treba le še najti sredstva. Na poti do cilja sem ugotovil, da sta v Sloveniji nemogoči le dve stvari: naučiti se jezika in najti prostor za restavracijo. Končno sva odprla bistro Koa. Koa je največje drevo na Havajih, beseda pomeni tudi »vojščak« – ne tisti, ki napada, ampak tisti, ki brani. Je pogosto ime za fante – pomeni »pogumen«. Tudi posamezne črke, ki sestavljajo besedo koa, imajo pomen. K dobimo iz začetnice besede kama’aina, kar pomeni »iz zemlje« oziroma »s Havajev«, o predstavlja besedo ono, ki pomeni »slastno«, a pa dobimo iz besede aloha.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?

Opazila sva, da v mestu ni velike izbire zajtrkovalnic, zato bo najin naslednji projekt zajtrkovalnica v newyorškem stilu. V prihodnosti bi se rad posvetil izobraževanju. Rad bi se lotil projektov v državah v razvoju. Sem iz revnega Bangladeša, kjer živi 160 milijonov ljudi, in le malo jih je imelo srečo, da so ušli revščini in si ustvarili boljše in lepše življenje. Rad bi pomagal še komu. V življenju sam ne moreš narediti veliko. Rabiš podporo drugih. Tudi jaz sem jo imel na svoji poti. V Ljubljani pa bi rad pustil nekaj restavracij, ki bi živele naprej, zagotavljale delovna mesta in stregle dobro in kakovostno hrano.