petek, 11. 9. 2020

Zaljubil sem se v to mesto!

Ljubljančan: Jorg Zupan
Portreti znanih ljubljanskih fac
Avtorica: Lora Power

»Ste Ljubljančan,« sem pobarala po telefonu.
»Šiškar sem,« je odvrnil Jorg Zupan, chef ljubljanskega Ateljeja, ki je prestolnici pred kratkim prislužil prvo Michelinovo zvezdico. 
Pa kaj je s tem šiškarskim ponosom, sem se vprašala, in morala na odgovor počakati še nekaj dni, ko sva se srečala pred njegovo restavracijo – na bivši Frančiškanski ulici.

Tistega jutra je razkrivala neprijetno plat življenja: pred prostori župnijskega Karitasa se je gnetlo ljudi. Med čakanjem na pomoč so se umikali kombijem in avtomobilom, ki so dostavljali to in ono, medtem pa drug drugega tolažili s trpkimi prigodami o revščini in bolezni.
»Po koroni jih je opazno več,« je dejal chef Zupan in si zavihal rokave bele kuharske oprave, izpod katere se je bohotila živopisana havajska majica. »A ni čudna atmosfera?« se je ozrl gor in dol po Nazorjevi ulici. Enoglasno sva se čudila shizofreni situaciji in tisti enormni reklami za nočni klub, ki kazi še tako dobre namene.
Toda bolj ko sem se ozirala naokrog, bolj se je pogled lepil na Jorgove tatuje: brin, krača, pesa, mavrahi, sipa, mesarska krava, šopek užitnih cvetlic in napis »Dej bolj počas jej«. Za prvo zvezdico bo še prostora, sva se pošalila in se v mislih iz Nazorjeve raje napotila v Šiško.
Zadnjih nekaj let je Obirska ulica dom njegove mlade družine in ne predstavlja si boljše soseske. Tam ob Litostrojskih blokih je vse, pravi Jorg: vrtec, šola, park, trije koraki do centra in do obvoznice. »Vse je blizu. Še najlepše pa je to, da stopiš iz bloka, pa sploh nimaš občutka, da si v mestu. Sredi naselja je park, mir, tišina … Tam je lepo živeti!«
Toda za to, da mu je Šiška zlezla pod kožo, je predvsem zasluga sosedov. »Ja, sosede imam pa res krasne,« se zasmeji. »Ko človek na balkonu zakuri žar, pomisli, da se bo kdo pritožil zaradi dima. Pri nas pa mi sosedje od spodaj in zgoraj po vrvici spuščajo meso!«
»Ljubljana je res nekaj posebnega,« je nadaljeval. »Ima vse atribute metropole, a je še vedno intimna. Ni take gužve in tistega groznega občutka, kot je recimo v Londonu. Tam se na podzemni v največji gneči vprašaš, kam smo prišli, Ljubljana pa je še vedno človeška. Moram reči, da sem se prav zaljubil v to mesto!«
K temu je pripomogla tudi Metelkova, kamor Jorg najraje zaide. Pa Prulček, trnovske poti, Tivoli, Mostec, Koseški bajer ... In bogate mestne tržnice ter vse bolj prepoznavna kulinarična identiteta glavnega mesta. »Hvala bogu, da je tako, pred dvajsetimi leti je bil samo Janez Bratovž.«
A ko sva že pri gastronomiji, nekaj ga vendarle pesti: »Abnormalne najemnine za gostinske lokale! Nepremičninski mogotci so res pohlepni! Niti med korono nam niso prišli nasproti.« Mogoče bi se veljalo zgledovati po Dunaju, je predlagal, kjer so najemnine regulirane, in če bi posvojili njihov pristop, bi dobre poslovne načrte, ki prinašajo koristi za vse tu živeče, podprli s subvencijami za najemnine.
Če plan uspe, bo žurala vsa Šiška in z njo vse mesto! Do takrat pa bo treba garati; iskati načine, kako preživeti. Navzlic Michelinovi zvezdici.