petek, 30. 10. 2020

Zelena kri prestolnice

Po mirni gladini zelene in skrivnostne reke je v Ljubljano in njene naselbinske predhodnice več tisočletij, vse do 20. stol., pripotovalo najrazličnejše trgovsko blago iz bližnjih in daljnih dežel.
Avtor: dr. David Petelin

Z ladjami in čolni so se prevažali tudi prebivalci, vojaki in drugi popotniki, ki so na rečnemu dnu pustili svoje trajne sledove. Reka je varovala mesto, služila razvedrilu, odplavljala nesnago in prehranjevala meščane.

Reka sedmerih imen

Kraška reka na svoji poti od Notranjske proti Savi večkrat ponikne in ob ponovnem zemeljskem rojstvu kar šestkrat zamenja ime. Pri prvem izviru se imenuje Trbuhovica, nato Obrh, Stržen, Rak, Pivka in Unica, dokler pri Vrhniki ne privre na dan kot Ljubljanica. Na svoji zadnji etapi od izvira pri Vrhniki do Zaloga, kjer se izliva v Savo, preteče 43 km, padec gladine pa ne preseže štirih metrov. Njeno širše porečje je del Ljubljanskega barja, ki je s svojimi rodovitnimi robovi in ugodno strateško lego med Apeninskim in Balkanskim polotokom vse od pradavnine privabljalo človeka in mu zagotavljalo preživetje. Številna koliščarska naselja in arheološke najdbe deblakov oziroma drevakov pričajo o izjemnem pomenu vodne poti, ki je bila zmogljivejša, hitrejša, varnejša, enostavnejša in tudi ekonomičnejša od kopenskega prometa vse do modernih dni.
Tudi mitološko izročilo o nastanku mesta priča o strateškem pomenu reke. Ljubljana je namreč rojena iz antične legende o junaških Argonavtih, ki so se na begu s Črnega morja izognili Dardanelam v Jonskem morju s plutjem po Donavi, Savi in Ljubljanici gorvodno. Preden so govorečo ladjo Argo pretovorili čez Kras do jadranske obale pri Trstu, naj bi ob Ljubljanskem barju prezimili, njihov voditelj Jazon pa naj bi v tamkajšnji močvirski ravnici pokončal lintvera ali zmaja ter leta 1223 pr. n. št. ustanovil mesto, iz katerega se je kasneje razvila Emona. Podoba zmaja vse od baroka krasi ljubljanski mestni grb, kjer se prepletata starogrška poganska in krščanska mitologija: tudi mestni zavetnik sv. Jurij naj bi pokončal zmaja.

Rimska tovorna in vojaška pot

Dejanski nastanek urejenega mesta s pravokotnimi ulicami, zidanimi stavbami in obzidjem je povezan s prihodom Rimljanov. Nekdanji naselbini vrhniških in ljubljanskih Tavriskov so utrdili v pristanišče Nauportus, na levem bregu moderne Ljubljane pa postavili rimsko pravokotno mesto Emono. Med njima naj bi celo uravnali rečni tok in ga spremenili v plovnega, strugo pa nadgradili z utrdbo v Zalogu, ki je varovala rečni vhod. Rimske vojaške in tovorne ladje, ki so plule po Ljubljanici oz. Nauportusu, Emoni, Hemoni, Laburusu pa tudi Aequrni, kot so jo imenovali tedanji pisci, so zagotavljale razcvet ter kulturno in trgovsko povezanost Emone s prostranim rimskim imperijem. Mestno pristanišče je bilo na današnjem Gallusovem nabrežju, ob mostu in pomembni kopenski cesti, ki je vodila na Balkan. Že takrat je obstajalo združenje čolnarjev (lat. collegium naviculariorum).

Pristanišče na Bregu od srednjega veka

Izrazito prehoden geostrateški prostor Ljubljanske kotline z barjem in reko je v srednjem veku postal ena najpomembnejših prometnih poti slovenskega ozemlja z Jadrana proti vzhodnoalpskemu in panonskemu območju. To je botrovalo nastanku obzidane spanheimske urbane naselbine na okljuku obeh bregov Ljubljanice pod grajskim gričem z oživitvijo trgovine na večje razdalje z rečnim transportom. Prav ta pomembna reka je dala mestu ime, v listinah se sprva pojavi kot Leibach (1112–1115) oziroma Luwigana (1146) iz slovenskega poimenovanja Lubijana (prvotno ime reke Ljubija). Na levem bregu Ljubljanice se že vsaj v 13. stol. razvije glavno mestno pristanišče Breg, že takrat pa se omenja vodna pravica (nem. Wasserrecht) za dohodek iz rečnega prometa, ki jo je deželni knez Majnhard Goriško-Tirolski dajal v zakup skupaj z mitnino in sodstvom. Mitnina je bila dobičkonosna, ob koncu 15. stol., ko je dal cesar Friderik IV. mitnino Nikolaju Ravbarju za 1000 ogrskih goldinarjev, pa je v primerjavi s kopenskimi mitninami prinašala desetkratni prihodek. Po tekoči trgovski žili so se v Ljubljano stekale začimbe, žito, vino, tkanine, papir in živalske kože pa vse do kolonialnega in bližnjevzhodnega blaga. Po toku navzgor je prihajal tovor iz Trsta in Reke ter naprej proti Dunaju in v Prago, proti toku pa je trgovska pot služila za posredovanje blaga do primorskih in italijanskih mest. Reka je bila sicer plovna od izvirov do Save, vendar so morali v poznem srednjem veku zaradi številnih jezov, brzic in mlinov med Ljubljano in Zalogom tovor pretovoriti po kopnem. Iz ižanskih in vrhniških gozdov so po reki splavljali les, ki so ga od 15. stol. zaustavljale grablje, sistem lesenih kolov med Žabjakom in Bregom. Mesto se je po vodni poti preskrbovalo tudi s podpeškim kamnom. Razkladalci, fakini, iz bližnjega Krakovega, so na Bregu vsak dan med osmo in četrto uro popoldne večinoma z golimi rokami raztovarjali in natovarjali blago, na vrhuncu rečne plovbe tudi po 20 tisoč ton na leto. Ob tem izredno težaškem delu so se krepčali v bližnji gostilni Pri zlati ladji, in sicer z raki in ocvrtimi piščanci, ki so jim rekli leteči žganci.

Veliki in mali čolnarji

Za vožnjo po Ljubljanici so skrbeli veliki in mali čolnarji (nem. Schefflewt), ki so bili ena prvih poklicno organiziranih skupin v mestu. Že leta 1351 so imeli svoj ceh oz. Bratovščino naše ljube Gospe čolnarjev v Križankah. Po Valvasorju naj bi mestna oblast že leta 1092 organizirala znamenite čolnarske bitke med Krakovčani in Trnovčani, prav ljubljanski čolnarji in ribiči pa so postavili prvo cerkev, posvečeno svojemu zavetniku sv. Nikolaju, iz katere je leta 1463 nastal sedež ljubljanske škofije. S čolnarjenjem so se ukvarjali večinoma Trnovčani, na kar nas danes spominjata Velika in Mala čolnarska ulica. Veliki čolnarji so upravljali ladje za prevoz trgovskega blaga, mali pa so vozili potnike in drobno blago. Njihove cehovske pravice je leta 1489 potrdil cesar Friderik, čolnarji pa so se zavezali, da bodo od vsakega naloženega čolna in trgovskega blaga prispevali za večno luč in mašo. Plovba po Ljubljanici je veljala za cesarjev monopol, velike ladje pa so dajali v najem ljubljanskim čolnarjem. Cesar Ferdinand I. je leta 1535 s posebnim pismom omejil število ladij na devet, ki so večinoma prevažale cesarsko blago (nem. Cameralgut). Vsaka velika ladja, ki je bila dolga tudi do 20 m in široka 2,5 m, je imela čolnarskega mojstra in pet čolnarskih hlapcev. Po Ljubljanici so vozili tudi brodovi ali streharji, dolgi 7 m, uporabljali pa so jih le za prevoz ljudi. Osemmetrske peskarje so uporabljali za prevoz peska, krajše petmetrske škatle pa so bile za ribolov. Vse do 20. stol. so Ljubljanico krasili manjši čolni, izdolbeni iz enega debla, ki so jih imenovali deblaki. V Valvasorjevem času je bilo v Ljubljani 50 velikih in 30 malih čolnarjev, na Vrhniki 60, na Igu, v Podpeči in Loki pa 30. Ti so bili tako podnevi kot ponoči na ladjah, kjer so pogosto spali pod platnenimi strehami. Ob številnih poplavah Ljubljanice so brodarili po najkrajši poti tudi po velikem jezeru, ki se je razlilo preko travnikov in barja med Ljubljano in Vrhniko. Mali čolnarji so se leta 1718 osamosvojili in ustanovili lasten ceh z lastnimi privilegiji. Obe bratovščini sta imeli svoji banderi, ki so ju ponosno razkazovali ob cerkvenih praznikih in ju še danes lahko občudujemo v trnovski cerkvi.

Zaton ljubljanskih čolnarjev

Leta 1564 so veliki čolnarji kršili poseben Ferdinandov red za vožnjo po Ljubljanici in za kazen izgubili vse ladje, mestna oblast pa se je morala zavezati, da bo stalno imela dve ladji na Vrhniki. Prelomno obdobje za čolnarstvo je sledilo po letu 1717, ko je cesar Karel VI. v duhu čim hitrejšega gospodarskega napredka monarhije razglasil Trst in Reko za svobodni pristanišči ter tri leta kasneje začel graditi državno cesto od Dunaja proti Jadranu. Nove kopenske poti so postale konkurenčne vodnim, država pa je leta 1756 čolnarjem še zadnjič potrdila njihove privilegije. V 18. stol. je po Ljubljanici plulo le še 40 čolnarjev in štiri velike ladje, pod vladavino Jožefa II. pa so bile z ljubljansko vred razpuščene vse čolnarske zadruge v Avstriji. Nekdanji veliki čolnarji so si leta 1790 izborili pravico pri mestni oblasti, da lahko edini tovorijo les, po Jožefovi smrti pa so si za kratek čas povrnili izgubljene svoboščine. Avstrijsko-francoska vojna je na začetku 19. stol. ustavila tako rekoč skoraj ves promet na Ljubljanici, leta 1804 so čolnarska ceha dokončno ukinili, s tovorjenjem blaga po reki pa se je lahko ukvarjal vsak. Nekdanji trnovski čolnarji so se ukvarjali le še z nakladanjem blaga na ladje, leta 1823 izdani red za razkladalce pa jim je poleg predpisanega cenika priporočal častno in trezno življenje ter spodobno obnašanje do strank. Poleg tega so morali fakini, ki so bili podrejeni oskrbniku skladišča višjega carinskega urada, opravljati nekatera brezplačna dela, kot so nočna straža, požarna pomoč, čiščenje uradov in skladiščnih prostorov. Z vzponom industrijske revolucije se je leta 1840 na Ljubljanici za desetletje pojavil parnik za prevoz tovora in ljudi, največja udarca pa sta rečni plovbi zadali Tržaška cesta konec 18. stol. in železnica iz Ljubljane proti Trstu leta 1857. Carinski in trošarinski urad se je z Brega 6 preselil na železniško postajo, pristanišče pa se je premaknilo k izlivu Gradaščice v Ljubljanico na trnovski Jek. Promet po Ljubljanici je ohranil le lokalni pomen za prevoz blaga s Podpeči in Vrhnike, razkladalci in nakladalci pa so po vogalnem trnovskem pristanu (nem. die Ecke) dobili ime jekarji. Njihova vloga se je zadnjikrat na veliko izkazala ob ljubljanskem potresu leta 1895, ko so pretovarjali gradbeni material za obnovo mesta. Po reki so vse do leta 1905 vozili pošto, še nekaj let po drugi svetovni vojni pa so po vodi prevažali les, kamen in opeko iz dveh opekarn. Leta 1972 je bila tovrstna plovba dokončno ukinjena.

Od veličastnih zabav do rečnega mrtvila

Široka rečna struga Ljubljanice je med 17. in 19. stol. predstavljala prizorišče ljubljanskega družabnega življenja in veličastnih zabav, ki so jih prirejali ob cesarskem obisku s plovbo tudi do 200 ladij in čolnov, obeležb veličastnih dogodkov, kakor sta bili Napoleonova poroka leta 1810 ali vrnitev Kranjske habsburški kroni leta 1814, ko je slavje na vodi trajalo tri dni. Zaradi številnih nesreč so bile leta 1823 zabave na Ljubljanici prepovedane, od druge polovice 19. stol. pa se je vloga reke omejila na oddih, rekreacijo in šport. Leta 1906 je nastal slovenski Ljubljanski sportni klub (LSK), ki je prirejal veslaška in plavalna tekmovanja, istega leta pa je po mirni rečni gladini zaplul prvi motorni čoln, ki ga je zgradil izumitelj baron Anton Codelli. Tudi znameniti arhitekt Maks Fabiani, prenovitelj popotresne Ljubljane, je kot eden redkih vizionarjev še po drugi svetovni vojni sanjal o plovni poti preko Ljubljanice od Jadrana do Donave. Vse do devetdesetih let je bil rečni prostor pozabljen, degradiran in razvrednoten, mesto in reka pa sta živeli ločeni življenji.

Na rečno ladjico s kartico Urbana

Na prelomu tisočletja so se sprostili pravni predpisi z dovoljevanjem plovbe na ljubljanskem delu reke, bili so sprejeti mednarodni mehanizmi varovanja okolja v okviru Natura 2000, nato pa so leta 2008 ustanovili še Krajinski park Ljubljansko barje. V zadnjih treh desetletjih so k oživljanju zgodovinskega mestnega jedra in reke pripomogle poletne kulturne prireditve, kot sta Noč v stari Ljubljani in Noč na Ljubljanici, pojavile so se zasebne ladjice, zgodil se je eksponentni razvoj turizma, velikansko vlogo pa so odigrali številni projekti Mestne občine Ljubljana. Že arhitekt Jože Plečnik je skušal meščanom približati nabrežja Ljubljanice, ki so se od 19. stol. zaradi regulacije in poglabljanja rečnega dna vse bolj ločevala od mesta. Tako danes ponovno oživljena, polepšana in prenovljena ljubljanska nabrežja z umikanjem motornega prometa vabijo številne domačine in goste v okolje, prijazno tudi za pešce. Leta 2015 so na Špici v Gruberjevem kanalu odprli pristanišče za 12 rečnih ladjic. Šušlja se tudi, da se bo rečna pot prav kmalu pridružila linijam mestnega javnega prometa LPP: po Ljubljanici se bo možno peljati s kartico Urbana in občudovati mesto z vodne gladine z reminiscenco na bogato zgodovino plovbe po zeleni reki.