sreda, 10. 6. 2020

Znani Ljubljančani o življenju v času koronavirusa

Znane Ljubljančane smo povprašali o tem, kako poteka njihov vsakdan v samoizolaciji in o čem razmišljajo.
Avtorica: dr. Tanja Pihlar

dr. Manca Košir, publicistka

foto

Vem, da sodim med privilegiran sloj prebivalstva, med tiste, ki nam je v izolaciji dobro in lepo. Ker nam je bilo že pred tem tako. Rada sem namreč v samoti in tišini, v miru berem knjige, ki me navdihujejo, in pišem, kar mi veleva srce. Trenutno ustvarjam srčnice male za vse otroke, stare od ena do sto let. Kajti koga je strah, kdo je tisti, ki zdaj zaradi koronavirusa občuti tesnobo ali celo paniko? To je naš notranji otrok, prestrašen, ker ni dobil dovolj varnosti, objemov in ljubezni, zdaj pa se počuti kot takrat, ko je bil tako zelo sam. In tega otroka pravzaprav tolažimo. Hranimo ga z lepoto, igrivostjo, humorjem, česar je v teh časih na spletu ogromno. Sem človek pisane besede, malo na računalniku, praktično nič pred televizijskim ekranom, zato pa v živih pogovorih z literarnimi junaki, s pisateljicami in pisatelji, pesniki in pesnicami, ki navdihujejo moj dan. Pa še srčnica mala za otroka v nas in otroke okoli nas, o ljubezni, kajpada:
LJUBEZEN
Ljubezen svetlika, ljubezen žari,
srce ti ogreje, razpre zaprte dlani.
Ne odide nikoli, četudi se tako zdi,
takrat le tiho čaka, da srček zbudi.

dr. Kozma Ahačič, urednik portala Fran

foto

Življenje v minulem mesecu je bilo kljub karanteni intenzivno. Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša smo odgovarjali na najrazličnejša vprašanja glede najnovejših, novih in starih besed, povezanih s pandemijo, in dajali nasvete, kako jih uporabljati. Na portalu Fran.si smo pripravili celo posebno koronastran, ki je že takoj zbudila veliko zanimanje.
Hkrati je v teh dneh izšla tudi moja knjiga razmišljanj o jeziku, šolstvu, znanosti, glasbi in svetu okrog nas: Kozmologija. Žal je njena pot do bralcev te dni zelo otežena, a prav zato predstavlja zame simbol upanja in zaupanja v prihodnje dni.
Družinski utrip je bil še bolj pester kot ponavadi: šola, služba, občutek majhnega prostora. A ne glede na to, da so bili dnevi naporni, so bili drugačni, lepi. Izkušnja, kaj pomeni biti skupaj.

dr. Jože Bavcon, vodja Botaničnega vrta

foto

Rastline ne poznajo »korone«, zato smo morali v Botaničnem vrtu zaradi pandemije in vseh omejitev ob zaprtju za javnost še bolj poprijeti za delo. Prostovoljci in študentje, ki nam sicer pomagajo, nam naenkrat niso smeli več priskočiti na pomoč. Pomlad je čas rasti, ko je v vrtu največ dela. Sončno vreme je rastline izsušilo, zato smo jih morali vsakodnevno zalivati. Treba je bilo urediti tudi grede, poti, zelenice in zbirke. Sicer pa je delo na soncu in v naravi koristno za zdravje. V vsakem položaju je treba ohraniti zdrav razum. Žalosti nas, ker kljub delu zunaj rednega delovnega časa ne moremo narediti vseh najnujnejših stvari. Trenutne izredne razmere so pokazale, da je treba celostno pristopiti k reševanju Botaničnega vrta, saj nimamo niti dovolj kadra niti sredstev za preživetje.

Robert Waltl, igralec, režiser, direktor Mini teatra

foto

Kriza nas potaplja, saj smo že prej živeli na Titaniku, ki tone. Trenutno smo v popolnem krču in skupaj z vsemi našimi ustvarjalci poskušamo preživeti. V časih izolacije in zaprtega Mini teatra si želimo ohraniti vez z gledalci. Predvsem pa verjamemo, da nas bo zdaj preko novih medijev spoznalo še več ljudi, ki nas še ne poznajo. Povezali smo se tudi z Mercatorjem in prek njihove spletne strani z našimi predstavami razveseljujemo predvsem otroke. Predstave občasno objavljamo tudi na naši Facebook strani in na YouTubu. Ko bodo razmere dopuščale, bomo v Križevniško ulico spet posadili sveže cvetje in jo zavili v verze na križevniških klopeh. Ko bo ta številka Ljubljane izšla, bo že zelo zelena in tudi klopi bodo že postavljene. Zagotovo bo lepo in komaj čakamo, da nas boste spet obiskali. Pridete?

dr. Renata Salecl, filozofinja in sociologinja

foto

Karantena me je zadela v času, ko sem imela ogromno dela z zaključevanjem rokopisa knjige A Passion for Ignorance, ki v jeseni izide najprej v ZDA in kmalu še v Sloveniji. Prvi dnevi osame so mi zato kar ustrezali. Končno sem imela čas, da sem se lahko osredotočila na mukotrpno delo popravljanja rokopisa. V naslednjih dneh pa sem se znašla v nenehnem precepu med raziskovalnim delom in gospodinjstvom. Še nikoli nisem toliko kuhala. V enem od zvezkov, kjer si zapisujem ideje za pisanje člankov in delam izpiske literature, so se naenkrat pričeli pojavljati recepti. Z mamo, ki je v samoizolaciji v Slovenj Gradcu, sva namreč veliko govorili o kuhanju in skoraj vsak dan mi je narekovala nove kuharske nasvete. Ta zvezek idej in receptov mi bo ostal kot lep spomin na te težke čase.