torek, 20. 3. 2018

Staro Ljubljano imam najraje zgodaj zjutraj

Martina Maurič Lazar je kot igralka Lutkovnega gledališča Ljubljana tudi sodelavka v veliki mestni družini. Po življenju v Pragi je svoje mesto v Ljubljani videla le ob vznožju gradu in znotraj debelih zidov starega centra.

Ob jutrišnjem svetovnem dnevu lutk je za Mestnice zapisala.

---

Stara Ljubljana je zjutraj taka, kot je. Slišiš lahko njeno dihanje - hiše, vrata, strehe, kljuke na vratih, okenske police, štukature, barve fasad, stebri na pločnikih in kocke pod njimi lahko v nekaj jutranjih urah zaživijo svoj mir.

Potem jih kmalu preglasijo avtomobili, ki v sicer zaprto mestno središče pripeljejo zaloge za nove užitke obiskovalcev tega dela mesta. Še kasneje jih utišajo mešanice glasb iz lokalov, ki kot da so edino, kar vabi mimoidoče v njihove prostore ... Stara Ljubljana tako čez dan postane prostor užitka za goste, stanovalci pa kot nevidni gostitelji, duhovi hiš in ulic skrbimo za njeno bistvo, vztrajamo v ohranjanju njene zgodovine in jo povezujemo z življenjem danes pred in po zaprtju lokalov in potem, ko zvočniki za nekaj nočnih ur utihnejo.

V jutranjih urah se tako iz starega centra po vsakič drugi, kar najdaljši poti ob reki sem in tja, čez grajski hrib ali s kolesom preko dolgega ovinka v Tivoli in nazaj odpravim v prostore Lutkovnega gledališča Ljubljana.

lutIMG 3723
Lutkovno gledališče Ljubljana. 

Tam se posvetim prostoru imaginacije, ki je sicer povsod okoli nas in ga lahko začutimo, kadar naše življenje ni zamašeno z mnogimi impulzi od zunaj. Tako v arhitekturi, ki me obkroža v našem mestu, kot v gledališču, ki je predmet moje fascinacije in strasti, me najbolj zanima prazen prostor. Prostor med tem, kar vidim in med tem, kar si predstavljam. Praznina, ki mi ponuja možnost za vznik lastne predstave, slike, zvoka in zgodbe. Prisotnost odsotnosti.

Trenutno v gledališču gradimo Zajčkovo hišico. Anja Štefan, pravljičarka, ki v svoje zgodbe vpleta tradicijo, arhetipe, jezikovne slasti in vedno znova najde pot do otrok tako, da jim vse to poda na enostaven in razumljiv način, je napisala predlogo, ki bo osnova za predstavo. Zajček zaradi poplave ostane brez hiše, a ne tudi brez prijateljev. Ti mu v stiski priskočijo na pomoč in mu pomagajo pri gradnji novega domovanja. Skupini prijateljev - zajcu, žabi, veverici, jazbecu in zviti lisici – je likovno podobo ustvarila Hana Stupica. Umetnica s širokim pogledom, izrazitim zgodovinskim čutom in talentom za povezovanje plemenite dediščine s sodobnostjo. Njene skice je dobil v roke vrhunski tehnolog in izdelovalec lutk Žiga Lebar, šivilji Sandra in Marjeta sta sešili kraljevske kostume, scena in rekviziti nastajajo pod vodstvom celotne tehnične ekipe naše delavnice, vse je prelepo!

zajc
V delavnici LGL za predstavo Zajčkova hišica po likovni podobi Hane Stupica nastaja lutka.

Arhitektura ideje, zgodbe in predstave dobiva podobo prijetnega, majhnega, detajlov in duha polnega okolja, ki dopušča veliko praznega prostora za ustvarjalnost, radost, raziskovanje, za nove poglede malih obiskovalcev gledališča, za novo videnje stare oblike lutkovnega gledališča.

Kot stara Ljubljana zgodaj zjutraj. Ista kot pred sto leti in nova z vsakim svežim pogledom.

lutIMG 3760
Veliki oder Lutkovnega gledališča.

---

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.