Naravne in druge nesreče ter reševanje

Celovito spoprijemanje z nesrečami

Celovito spoprijemanje z nesrečami vsebuje faze preventive, pripravljenosti, odziva in obnove. Te so med seboj soodvisne, bistveno vplivajo ena na drugo, se med seboj pogojujejo in si časovno sledijo. Člani velike mestne družine - oddelki in službe Mestne uprave, javna podjetja, zavodi in koncesionarji, četrtne skupnosti – zagotavljajo za javnost pomembne storitve v vseh fazah spoprijemanja z nesrečami in v skladu s pristojnostmi lokalne skupnosti. Pri tem sodelujejo z državnimi organi, ki poskrbijo za izvajanje svojih pristojnosti na območju MOL.

Preventiva

Preventiva obsega politike in dejavnosti, izvedene v obdobju (precej) pred dejansko (oziroma potencialno) nesrečo, katerih namen je: preprečiti ali zmanjšati nevarnost in doseči, da bi bil dogodek manj intenziven, milejši; preprečiti ali zmanjšati možnost za nastanek nesreče; zmanjšati ranljivost  in s tem znižati raven možne poškodovanosti; ter zmanjševati možne posledice nesreč. Gre torej za vplivanje na družbeno ravnanje ali naravne danosti ali spreminjanje obojega, da bi preprečili nastanek nesreč oziroma znižali raven njihovih posledic.

Na področju preventive imajo pomembno vlogo vsi člani velike mestne družine, saj morajo vsak na področju svoje odgovornosti poskrbeti za to, da bodo objekti in dejavnosti iz pristojnosti Mestne občine Ljubljana dovolj žilavi za spoprijemanje z nesrečami. Posebej pomembno preventivno vlogo ima Oddelek za urejanje prostora. V urbanističnih načrtih so namreč dane osnove za preventivo saj opozarjajo, omejujejo in dovoljujejo posamezne vrste in načine gradenj tudi glede na nevarnost nesreč. 

Pripravljenost

Pripravljenost vsebuje predvsem načrtovanje za odziv na nesreče, opozarjanje, izobraževanje in usposabljanje. Ta faza zadeva politike in dejavnosti, ki naj pozneje, ko se nesreča zgodi, ali neposredno pred njo, zagotovijo hitro in učinkovito zaščito življenj in lastnine ter reševanje, t.j. ustrezen odziv, in omogočijo hitro okrevanje po nesreči.  Pripravljenost se materializira v načrtih reševanja, postopkih in virih za odziv in okrevanje, ki so vnaprej pripravljeni. Vzpostavitev pripravljenosti temelji na ustreznem, materializiranem odgovoru na več bistvenih vprašanj: kakšne bodo potrebe ob nesreči in katere organizacije (vladne (vrsta, raven), zasebne, civilnodružbene) jih bodo zadovoljile; kako bo potekalo usklajevanje in sodelovanje; kateri viri (človeški (število, usposobljenost), materialni (material, oprema, objekti), finančni, storitveni, informacijski) so potrebni in kako so zagotovljeni; ter kako se vzdržuje ustrezna raven pripravljenosti (usposabljanja, vaje, sestanki za pregled in dopolnjevanje načrtov odziva in okrevanja skupnosti po nesreči, idr).

Tudi na področju pripravljenosti sodelujejo vsi člani velike mestne družine, posebej pomembno vlogo pa ima Oddelek za zaščito, reševanje in civilno obrambo. Ta organizira sistema zaščite in reševanja Mestne občine Ljubljana in v njem zagotavlja sodelovanje pri ocenjevanju nevarnosti, ranljivosti in ogroženosti ter izdelavi načrtov Mestne občine Ljubljana za zaščito in reševanje. Njegova dejavnost so tudi z usposabljanja, vaje, predstavitve, informiranje, obveščanje, pa tudi skrb za javna zaklonišča in organizacijo organov vodenja, enot in služb za zaščito in reševanje, vključno z javno gasilsko službo Mestne občine Ljubljana. 

Odziv na nesrečo

Odziv na nesrečo vključuje dejavnosti tik pred nesrečo, med njo in takoj po tem, ko se nevarnost udejanji in vpliva na pomembne družbene vrednote v njihovi ranljivosti. Odziv se na primarni ravni začne z reševanjem, na višjih ravneh pa z ugotavljanjem vrste, intenzitete in obsega posledic z namenom, da se zagotovi čim hitrejše razporejanje ustreznih virov. Odziv na nesrečo mora izpolniti dva osnovna cilja − zaščititi ljudi in omejiti škodo. To skuša udejaniti prek omejitve pristopa na prizadeto in s tem nevarno območje; z izvedbo umika s tega območja;  iskanjem, reševanjem in nujno medicinsko pomočjo; s sprejemom in zasilno namestitvijo evakuiranih in drugih ogroženih oziroma zaradi nesreče prizadetih oseb; z gašenjem požarov; identifikacijo in nevtralizacijo nevarnih snovi idr. Fazo odziva na nesreče označujeta negotovost (ni popolnih informacij o vrsti in intenziteti posledic, ne o območju, niti ne popolnih informacij o virih za odziv) in pritisk po nujnem ukrepanju, ki presega časovne in fizične zmožnosti virov za odziv. Prav tako je za to obdobje, vsaj v začetku, značilna vključenost pretežno lokalnih virov. V tej fazi pristojni za odziv ves čas ocenjujejo posledice, usklajujejo vse vrste virov za odziv, jih usmerjajo na območja, kjer bodo najbolj koristno uporabljeni, in usklajujejo njihovo dejavnost. Faza odziva na nesreče se konča s stabiliziranjem razmer do te mere, da je ogroženost življenj in imetja spet na običajni ravni. Brez sodelovanja vseh članov velike mestne družine Oddelek za zaščito, reševanje in civilno obrambo ne bi mogel uspešno izvajati svoje usklajevalne vloge  pri odzivu na nesrečo. 

Obnova

Okrevanje po nesreči oziroma obnova in razvoj se deli na kratkoročno pomoč in dolgoročno rehabilitacjo in razvoj. Ta faza je lahko zelo dolga. Prvi cilj je odstranitev ovir za dostop do prizadetega območja in gibanje na njem, sledijo zagotavljanje zasilne, začasne in stalne namestitve oseb, zagotavljanje vode, hrane in oblačil na ravni, ki je višja od tiste, ki se izvaja ob odzivu na nesrečo. Temu običajno sledi, oziroma glede na možnosti poteka hkrati, obnova infrastrukture (vodovod, kanalizacija, ceste, elektrika, oskrba z gorivom in kurivom, telekomukacije, transport). Glavni cilj je ponovno vzpostaviti razmere za delovanje družbe tako na ravni posameznikov kot oblasti in gospodarstva, kar je naloga, ki jo izvajajo vsi člani velike mestne družine, na področju socialne pomoči prizadetim pa ima pomembno vlogo Oddelek za zdravje in socialno varstvo.