Zaklanjanje in javna zaklonišča

Zaklanjanje

Zaklanjanje je zaščitni ukrep, s katerim se na območju nesreče ali na ogroženem območju zavarujemo pred učinki nesreče in je opredeljen v Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Je ravno nasprotni zaščitni ukrep od evakuacije, kjer se umaknemo izven območja nesreče ali ogroženega območja. Zaklanjanje se lahko uporabi v miru ali v času vojne.

Zaklanjane v miru

V miru lahko uporabimo zaklanjanje ob nesreči z nevarnimi snovmi, industrijski nesreči, ob jedrski ali drugi nesreči in tudi ob požaru. Ob požaru se razvijejo dimni plini, ki se razširjajo po okolici in se jim ne smemo izpostavljati. Če se dim širi proti nam se zatečemo v stavbo, zapremo vrata, okna in zračnike, izključimo prezračevalne naprave in počakamo, da nevarnost mine. Če se ob nesreči z nevarnimi snovmi širijo hlapi, ki nas dražijo, se prav tako zatečemo v zaprte prostore kjer zapremo vrata, okna in zračnike, izključimo prezračevalne naprave in počakamo, da nevarnost mine. Po potrebi lahko vrata in okna zatesnimo z lepilnim trakom ali vlažno krpo ali brisačo.

V zadnjem času lahko kot primer večje industrijske nesreče oz. požara v Sloveniji navedemo požar Mercatorjeve hladilnice v Zalogu in požar na deponij gum pri Lovrencu na Dravskem polju. V svetovnem merilu pa lahko navedemo kemični izpust v Sevesu (Italija), plinska nesreča pesticidov v Bhopalu (Indija), nesreča naftne ploščadi v Mehiškem zalivu, ¸izpust rdeče glinice v mestu Ajka (madžarska), ter kemijska eksplozija v mestu Tijanjinu (Kitajska).

Zaklanjane v vojnem času

Zaklonišča in zaklonilnike gradimo za zaščito prebivalcev pred vojnimi in drugimi nevarnostmi. Zaklonišča se glede na odpornost delijo na zaklonišča osnovne in dopolnilne zaščite. Zaklonišča se praviloma gradijo kot dvonamenski objekti, tako da ni ogrožena njihova zaščitna funkcija. Zaklonilniki se praviloma pripravljajo v vojnem stanju za zaščito pred ruševinami.

Za zaklanjanje ljudi na javnih mestih se uporabljajo javna zaklonišča oziroma se v ta namen prilagajajo primerni objekti. Za javna zaklonišča skrbi lokalna skupnost.

Zaklonišča osnovne zaščite morajo zagotavljati zaščito pred nadpritiskom, ruševinami, radioaktivnimi padavinami, požari in učinki kemičnega orožja. Opremljena morajo biti za daljše bivanje. Zaklonišča dopolnilne zaščite morajo zagotavljati zaščito pred ruševinami.

Lastnik in uporabnik morata zaklonišče vzdrževati v takšnem stanju, ki ustreza njegovi namembnosti. Ob nevarnosti mora biti omogočen dostop in uporaba tistim osebam, katerim je zaklonišče namenjeno. Ob nevarnosti mora biti zaklonišče pripravljeno za uporabo v 24 urah. Spremembe zaklonišča, ki zmanjšujejo njegovo zaščitno funkcijo, praviloma niso dovoljene. O zakloniščih ter o njihovem vzdrževanju in spremembah namembnosti se vodi evidenca. Evidenco o zakloniščih vodi občina. Evidenca vsebuje podatke o zaporedni številki, vrsti zaklonišča s številom mest, naslovu in imenu lastnika ter datum rednega pregleda zaklonišča. Lastniki zaklonišč morajo občini na njeno zahtevo posredovati podatke iz prejšnjega odstavka. Za vzdrževanje zaklonišč in za njihovo smotrno uporabo so odgovorni lastniki. Za zagotovitev varnosti in funkcionalnosti zaklonišča mora lastnik ali upravljavec zaklonišča osnovne zaščite pridobiti potrdilo o primernosti zaklonišča. V zaklonišču mora biti izobešen zakloniščni red, ki ga določi minister za obrambo.

V Sloveniji gradimo zaklonišča od leta 1973. V Sloveniji je 2.244 zaklonišč osnovne in dopolnilne zaščite, v katerih je skupaj 348.537 zakloniščnih mest. Večina zaklonišč je v urbanih središčih. Na območju Mestne občine Ljubljana je v upravljanju Oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo 47 javnih zaklonišč s skupno kapaciteto 9611 ljudi. Tu niso zajeta zaklonišča v osnovnih šolah, zdravstvenih domovih idr., ki so namenjena uporabnikom storitev v objektih.

V vseh objektih je treba stropno konstrukcijo nad kletjo graditi tako, da zadrži rušenje objektov nanjo. Zaklonišča osnovne zaščite je treba praviloma graditi kot dvonamenske objekte na podlagi uredbe o graditvi in vzdrževanju zaklonišč.

Na obstoječih zakloniščih, ki se nahajajo izven površin, namenjenih gradnji zaklonišč, so dopustna dela, potrebna za vzdrževanje in uporabo zaklonišča. Za vse posege v obstoječa zaklonišča in gradnjo novih zaklonišč je treba izdelati revizijo projektne dokumentacije. Gradivo je treba posredovati državnemu organu, pristojnemu za zaščito in reševanje, hkrati pa o posegih investitor obvesti organ Mestne uprave MOL, pristojen za zaščito in reševanje. Odstranitev obstoječih zaklonišč ni dopustna.

Službe za vzdrževanje in uporabo zaklonišč organizirajo gospodarske družbe in zavodi, lastniki oziroma upravljavci stanovanjskih stavb ter lokalne skupnosti.Naloge službe za vzdrževanje in uporabo zaklonišč so: - sodelovanje pri vzdrževanju zaklonišč;
- označevanje dostopov do zaklonišč;
- pripravljanje zaklonišč za uporabo;
- organiziranje bivanja v zakloniščih;
- skrb za delovanje naprav in opreme v zakloniščih.

Zaklonišče

Zaklonišče je sestavljeno iz t.i. vhodnega hodnika, vhoda z zapornimi vrati, predprostora, bivalnega dela, strojnice, sanitarij, skladiščnega prostora, ter zasilnega izhoda s peščenim filtrom.

Vhod v zaklonišče in zasilni izhodi iz zaklonišča morajo biti konstruirani tako, da so vrata za zapiranje vhodne in izhodne odprtine zaščitena pred neposrednim mehanskim, toplotnim in radiacijskim učinkom. Število in minimalna velikost vhodnih odprtin predpisuje pravilnik o normativih za zaklonišča in zaklonilnike. Pred vhodno odprtino v zaklonišče se po potrebi razširi vhodni hodnik. Vhodni hodnik zaklonišča osnovne zaščite kot samostojnega objekta mora imeti najmanj dva vodoravna zaloma pod kotom α = 90 stopinj + / - 15 stopinj. Vhodna odprtina ne sme biti neposredno izpostavljena toplotnim, mehanskim in RBK učinkom. Podobna določila veljajo tudi za zasilni izhod, ter odprtina zasilnega izhoda mora biti zunaj območja ruševin.

Površina bivalnega prostora se določi po teh normativih:

  • najmanj 0,10 (6 + n/100) m2 na osebo v zakloniščih, ki se zračijo prisilno in se ne klimatizirajo, pri čemer je n predvideno število oseb v zasedenem zaklonišču
  • najmanj 0,60 m2 na osebo v zakloniščih, ki se zračijo prisilno in Višina bivalnega prostora ne sme biti manjša od 2,60 m.

Bivalni prostori se praviloma predvidijo za največ 100 oseb in so lahko med seboj ločeni z montažnimi stenami ali paravani iz negorljivega materiala. V zaklonišču je potrebnopredvideti število stranišč glede na funkcijo zaklonišča za drugi namen. Če število stranišč zaklonišča ne zadošča pogoju eno stranišče za 34 oseb, se v zaklonišču dodatno predvidijo suha stranišča.

Površina dela prostora, ki je namenjen za prezračevalne naprave, se določi po vrsti prezračevalne naprave. Peščeni oziroma mehanski predfiltri morajo biti v posebnem prostoru. Najnujnejše količine vode za pitje in higienske potrebe se namestijo v bivalnem ali posebnem prostoru. Velikost prostora za skladiščenje opreme se določi po količini opreme, ki jo je treba skladiščiti. Tla v zaklonišču morajo biti ravna in gladka, vendar ne smejo biti spolzka. Talna obloga mora biti iz materiala, ki se lahko čisti, pomiva in dekontaminira, ter je odporen proti obrabi.

Stene, pregrade in stropi zaklonišč so lahko trajno obložene z oblogami, ki niso krhke in se pri tresenju ne ločijo od podlage. Okrasne obloge in druge predmete iz krhkega materiala je treba odstraniti, ko se objekt uporablja za zaščito. Opremo za bivalne prostore sestavljajo sedeži in ležišča, po potrebi tudi mize, stoli, omare, police in drugo. Število ležišč v zaklonišču mora znašati najmanj eno tretjino števila oseb, ki jih zaklonišče lahko sprejme. Zaklonišča morajo imeti komplet gasilske in samoreševalne opreme za reševanje iz zaklonišča.

Zaloge pitne vode v zaklonišču in zaloge vode za higienske potrebe morajo znašati tri litre na dan za osebo Za rezervni samostojni vir se uporabljajo agregati na motorni pogon. Nadomestna razsvetljava se lahko napaja z ročnim električnim generatorjem ali s pomožnimi akumulatorskimi svetilkami, ki zagotavljajo najmanj 3 ure električne energije iz lastnega akumulatorja. V bivalnem prostoru je možna telefonska povezava s krajevnim telefonskim omrežjem, ter radijska antena.