Čebelja pot

Kar 4.500 panjev na območju MOL

Tradicija čebelarjenja v Ljubljani in njeni okolici sega že v čas prvih prazgodovinskih naselbin. Ime vasi Medno je celo izpeljanka iz besede medovit. Čebelo in panj najdemo na najstarejšem mestnem izvesku Mestne hranilnice na Čopovi ulici. Plečnik in številne meščanske družine so imeli na svojih vrtovih čebelnjake. Na območju Mestne občine Ljubljana deluje kar 3 % vseh slovenskih čebelarjev, ki imajo več kot 4.500 panjev. Povezani so v štirih čebelarskih društvih (Barje, Ljubljana Moste-Polje, Tacen in Ljubljana Center). Danes v Ljubljani spremljamo tudi razcvet urbanega čebelarjenja s pionirjem na tem področju – Cankarjevim domom, na čelu. Med, pridelan na območju Mestne občine Ljubljane, je izredno kakovosten. Poleg čebelarjev za čebele skrbi tudi Mestna občina Ljubljana, tako da na javnih površinah sadi trajnice z mnogo medovitimi rastlinami. 

Zgodovina čebelarjenja

Začetki čebelarjenja na obrobju današnje Mestne občine Ljubljana segajo najverjetneje že v čas prvih poselitev tega prostora. Najstarejša naselja, gradišča iz bronaste dobe, najdemo na vzhodnem delu današnje Mestne občine Ljubljana že na hribu Zid, na Jančah, na Kaplovem hribu, na Molniku, pri Zagradišču itd. Na podlagi ostankov lahko rečemo, da sta bila dobro razvita tako živinoreja kot poljedelstvo, najdeni ostanki opreme pa kažejo, da je bilo razvito tudi čebelarjenje. V gozdovih so obešali daljša votla debla, v katera so naselili čebelji roj. Zanimivo je, da je bil tak način čebelarjenja poznan na območju Podlipoglava, Brezij in Besnice vse do II. svetovne vojne. Čebelarstvo je bilo za Ljubljano velikega pomena, o njem pa poročajo različni arhivski viri. V fevdni knjigi Jamskih iz leta 1453 zasledimo, da je ljubljanski meščan Lenart Meminger, v vaseh Vižmarje, Stanežiče, Dvor in Medno, pobiral desetino v vsem pripadajočem od jagenčkov, prašičkov do čebeljih panjev. Na pomembnost čebelarstva na območju pod Šmarno goro kaže tudi ime vasi Medno, ki je, kot je razvidno iz srednjeveških zapiskov nosila prej ime Medovno – in če pogledamo natančneje je to vas, kjer pridelujejo med, oziroma kjer živijo čebelarji. 

Čebelarji z vzhodnega dela MOL so prodajali svoj med in vosek neposredno ljubljanskim medičarjem in svečarjem. V začetku 19. stoletja so začeli čebelarji množično trgovati ne le z medom in voskom temveč tudi s čebelami. Zaradi pojava cenejšega industrijsko pridelanega belega sladkorja in petroleja, ki je začel izpodrivati vosek, je v prvi polovici 19. stoletja prišlo do zastoja pri razvoju čebelarstva. Ponoven razcvet je zaznan v začetku 20. Stoletja. Posebnega pomena za porast čebelarstva je bil tudi izbor prave pasme čebel. Za najbolj primerno se je izkazala naša kranjska sivka ali kranjíca, kot so poimenovali čebelo iz rodu Apis mellifica carnica. Odlikuje jo prilagojenost na naše podnebne razmere, neroljivost, dober razmnoževalni cikel, mirnost in delavnost, predvsem pa donosnost pridelka medu. Konec 19. stoletja je na Kongresnem trgu potekala živahna prodaja medu na debelo, prodaja medu na drobno pa je, do uvedbe tramvajske proge 1901. leta, potekala na ulici ob Škofiji, ki še danes nosi ime Medarska ulica.  

Čebelja pot povezuje že 31 članov

Zaradi vsega naštetega in številnih drugih vsebin je bila zasnovana Čebelja pot. Odprta je bila v oktobru leta 2015 in danes povezuje že 31 članov, od izobraževalnih in kulturnih institucij,  institucij povezanih z zdravjem do gospodarskih institucij ter seveda čebelarjev in čebelarskih društev. Ne gre samo za pot temveč gre za gibanje podobno mislečih, ki z najrazličnejšimi aktivnostmi skrbimo za dobrobit čebel v mestu.