Karaoke

Znanstvenofantastično glasbeno dramo o imperativu sreče in uspeha 

O uprizoritvi

V sodobnem svetu je tako rekoč človekova dolžnost, da je srečen. Srečni moški, ženske in otroci na reklamnih plakatih in v reklamnih spotih nenehno prikazujejo, kako najlažje postanemo srečni tudi mi. Kaj sreča, ki jo lahko laboratorijsko, kemično dokažemo, sploh je? Zakaj je tako visoko na lestvici sodobnih vrednot? Še več: zakaj je prav sreča edina vrednota, o kateri se ne dvomi in ki je inherentno dobra?

Karaoke nas bodo popeljale v mesto, ki mu je zavladal Črv. Ta se zavleče v lobanjo in prisesa na možgansko deblo. Svoje gostitelje naredi srečne in uspešne, saj odpravi strah, dvom, slabo samopodobo, razvade in odvisnosti. Črv je popolnost. Skoraj vsi imajo Črva, skoraj vsi so popolni. Samo nekateri še vztrajajo brez njega in v zapuščenem delu mesta zavetje iščejo v družbi sebi enakih v majhnem klubu s karaokami. Samo v zvočno izoliranih kabinah, v katerih se vrti glasba, si drznejo iskreno čustvovati. Tisto, kar zunaj skrivajo, tukaj odpojejo.

Drama za štiri igralke in igralce (tri brez Črva in eno očrvičeno) svoje večplastno sporočilo posreduje preko dialoga in songov, akcije in humorja ter s sprevračanjem nekaterih zakonitosti mjuzikla. Ob zabavnih, komunikativnih in relativno neobremenjenih Karaokah se bomo poglobili v resnejše dele sodobnosti. Dobra znanstvena fantastika natančno zazna obstoječa družbena in tehnološka gibanja, jih ekstrapolira in poudari ter nastavi zrcalo danemu trenutku.

Iz članka Petre Pogorevc (iz gledališkega lista uprizoritve)

Kot danes tudi iz prve roke vemo malone vsi, so karaoke način zabave, pri katerem pojemo znane pesmi na zvočno matrico, njihova besedila pa se medtem izpisujejo na zaslonu; naš glas med petjem z različnimi zvočnimi efekti obdela mikrofon, že odpeto besedilo pa se na zaslonu sproti obarva oziroma izginja. Na vprašanje, zakaj je ta preprosta zabava postala tako priljubljena v različnih kulturah po vsem svetu, nam delno odgovori njeno poimenovanje, ki seveda izvira iz japonščine. Izraz »karaoke« je sestavljenka iz besed kara, kar je skrajšano za karappo (»prazen«), in oke, kar je skrajšano za okesutora (»orkester«). V dobesednem prevodu bi šlo torej za »prazen orkester«, dejansko pa gre za matrico: glasba na posnetku je nujno brez vokalov, saj se s tem v pesmi ustvari praznina, ki kliče, da jo zapolnimo po svoje.

Bar s karaokami Jureta Novaka je umeščen na obrobje družbe v viziji človeške prihodnosti, v kateri želijo vladajoči enkrat za vselej obračunati z negativnimi presežki čustvovanja svojih podložnikov. Da bi se znebili jeze, obupa, strahu, zavisti, malodušja, sramu, žalosti in kar je še drugih takšnih nadležnih občutkov, ki posameznika zavirajo na poti v preobrazbo v bojda srečnega, če ne pa vsaj učinkovitega in s tem družbeno koristnega posameznika, je treba samo slediti oglasu korporacije Wormtech ter kupiti in pogoltniti – ogabnega Črva. V tem kontekstu postane bar s karaokami zadnje pribežališče maloštevilnih upornikov, ki ne pristajajo na tovrstno logiko uravnavanja posameznikove sreče. Klara, Peter in Timotej se vanj po eni strani zatekajo zato, da bi se začasno izmaknili pasivnemu nasilju naraščajoče očrvičene populacije, po drugi pa zaradi tega, da bi zapolnili praznino, ponovno aktivirali svoj glas, se zaslišali in s tem vzpostavili. V svoji mračni viziji prihodnosti se igra domiselno naveže na izvirni smisel karaok, a s pomenljivo razliko: pri tem, da bi se začutili kot suverene posameznike, ne gre več za iskanje sprostitve ali zabave, ampak za potrebo po preživetju.

Iz članka Anje Krušnik Cirnski (iz gledališkega lista uprizoritve)

Dramsko besedilo Karaoke Jureta Novaka je postavljeno v prihodnost, v prenovljen, od vsega ozdravljen svet. Večina ljudi je že vzela Črva – nekaj, kar bi danes morda označili kot mešanico antidepresivov in antipsihotikov, a brez grozljivih stranskih učinkov. Ljudje so zdravi, učinkoviti, motivirani in zadovoljni.

Zanimivo se je tudi vprašati, od kod bi lahko izviral ta svet Karaok, »svet 2.0«, kot ga imenuje Režija. V naši okolici ni težko najti elementov, ki pričajo, da drvimo točno tja. Klara pravi: »A se spomnita, kako se je začelo? Na netu so bili tisti oglasi. Povečaj penis, pa izgubi kile, pa bodi srečen. Direkt. Srečen.« Prepričana sem, da zveni znano, navsezadnje nas s tovrstnim oglaševanjem bombardirajo vsakodnevno in povsod. Prodaja izdelkov sloni na logiki, da denimo brez tega in tega kavča nikakor ne bomo srečni. Vendar ima svet 2.0 izvor v precej davni preteklosti, njegova osrednja elementa pa sta medsebojno tesno povezana psihofarmakologija in seveda sreča.

Kaj je sreča? To je vprašanje, na katerega si poskušamo odgovoriti s pomočjo biologije, filozofije, psihologije. Pojmovanje sreče se je v preteklosti spreminjalo. Beseda »sreča«, ki je izvorno tesno zvezana z naključjem, dogodkom, srečanjem, je v današnjem pomenu nastala v 17. stoletju, prej pa je pripadala božjemu ali pa je bila odvisna od krepostnega življenja. Klasični filozofi so denimo verjeli, da je sreča nekaj, kar se da prislužiti, kar je podobno sodobnemu pojmovanju sreče. Vendar obstaja ključna razlika: medtem ko srečo danes pojmujemo kot nekaj, kar nam nariše nasmeh na obraz, je bilo tisto pojmovanje vezano na način življenja, katerega sestavni del je bilo trpljenje. Srečo je dosegala le etična elita. Kristjani verjamejo, da je sreča nekaj, kar se lahko zgodi le v treh primerih:

v onostranstvu, v preteklosti so jo poznali v raju pred prelomnim zaužitjem jabolka in doživeli jo bodo ob Kristusovi vrnitvi. Sestavni del življenja je torej spet odsotnost sreče. V 17. in 18. stoletju se je pojmovanje sreče spremenilo: postala je človekova pravica.

Kako srečo pojmujemo danes? /…/ Avtorji različnih razprav so si edini predvsem v tem, da je sreča naš glavni življenjski cilj in da si želimo biti srečni trajno, trpljenje, jeza, agresija pa so nekaj, kar ni zaželeno in je treba odstraniti; torej neke vrste odpoved komunikaciji, ki je zdravljenje, pa tudi utišanje slabih občutkov, ki pa ni mogoče, saj »smo ranljivi že zato, ker smo izpostavljeni svetu«. Svet nas oblikuje, rani, in če imamo srečo, nas tudi zaceli.

/…/ Tisto, kar nam poskuša povedati Jure Novak v Karaokah, je skrito v Galimbertijevem zapisu: »Trpljenje in nesreča sta sestavini bivanja, od katerih se niti ni vredno ozdraviti, če hočemo ohraniti vsaj kakšno potezo človeškosti.«

Glasbo na posnetkih izvajajo Uroš Buh, Jošt Drašler (bas) in Manca Udovič (klavir).
Za programiranje in miks glasbenih posnetkov je poskrbel Gal Butenko Černe.
Zahvaljujemo se Klubu Daktari za gostoljubje med snemanjem promocijskega videa.

Opozorilo: osebe, občutljive za svetlobne dražljaje, obveščamo, da je v uprizoritvi uporabljena bliskajoča svetloba.