Dolina Drage pri Igu je s svojimi ribniki nekakšen »zapik« za rastlinske in živalske organizme Ljubljanskega barja, ki je z izsuševanjem v preteklih dvesto letih izgubilo skoraj vse stoječe vode. Tukaj živita dve vrsti, ob katerih naravoslovcem s področja favne stoječih voda zatrepeta srce. To sta naša edina avtohtona želva močvirska sklednica in vidra. Nenavadno pogost je tukaj tudi naš najmanjši polh, podlesek, da o pticah ne govorimo. Ribniki so nastali v 18. stoletju za potrebe ribogojstva. Napaja jih potok Draščica, ki se poraja v zatrepu doline. Na tokratnem izletu verjetno naštetih živali ne bomo videli, bomo pa v Dragi začutili spokoj, ki jim godi, nato pa se bomo iz zatrepa doline povzpeli še v vas Golo, kjer si bomo privoščili razkošen razgled na Ljubljano in njeno barje.

Izhodišče tokratnega dveurnega sprehoda je avtobusna postaja Ig linije mestnega avtobusa 19I. Ko stopimo z avtobusa, prečkamo cesto in krenemo proti jugu v stransko ulico, ki nas mimo nekaj hiš privede do reke Ižice. Ob njej stopimo nekaj korakov do mostu, po katerem jo prečkamo, in kmalu pridemo na glavno cesto, kjer zavijemo levo. Nadaljujemo po pločniku in mimo semaforiziranega križišča do ulice Pot v Drago, na katero z glavne ceste zavijemo desno. Po približno sto metrih se asfalt konča in po desetih minutah pridemo do prvega ribnika, ki nosi ime Rakovnik. Cesta ga obide po desni, po sto metrih pa se desno od nje pojavi že naslednji ribnik, ki se mu reče Špilgut. Menda naj bi nekoč na njegovem mestu stala senčnica, v kateri so plemiči metali karte.

Po približno pol kilometra pridemo do križišča pri domačiji Gradišar, kjer zavijemo desno in počasi vstopimo v osrednji del doline Drage, kjer se levo od nas drug za drugim vrstijo Mali, Veliki, Srednji, Rezani in Zadnji ribnik. Za njimi stopimo v gozd, cesta pa se nekoliko vzpne in počasi obrne proti vzhodu. Po kakšnem kilometru od Zadnjega ribnika nas kar nekoliko preseneti domačija Rebolj, ki je na zemljevidu označena Rebel. Po besedah gospoda Rebolja to niti ni napaka, saj naj bi se lastniki še na začetku 20. stoletjapisali Rebel, upornik. Kot uporniki da so pribežali iz Francije ter se skrili v Dragi, cerkvene oblasti pa so kasneje njihov priimek popravile v »sprejemljivejšo« obliko. Če se pri Reboljevih ozremo okrog sebe, ne bomo opazili izhoda iz doline: kraj je res primeren za skrivališče. Nad kmetijo nato zagledamo še en ribnik, ki je služil kot zajetje za mlin, in za njim zavijemo desno po kolovozu v gozd. Ko v gozdu ne vemo, ali naj izberemo desni ali levi kolovoz, med njima opazimo stezico, ki nas povede v borovničevje. Stezica se sicer precej cepi, vendar naj nam bo za orientacijo zaraščena vlaka. Predvsem moramo paziti, da ne stopimo na greben, pač pa se držimo desnega pobočja. Tako bomo brez večjih težav našli kolovoz, po katerem pridemo v vas Klada. Na njeno relativno odročnost kaže dejstvo, da upravno spada v občino Škofljica, cerkveno v župnijo Golo, poštno številko pa imajo ižansko. Na križišču sredi vasi zavijemo desno in nekaj časa topotamo po asfaltu, potem pa tik pred tablama, ki označujeta občinsko mejo, zavijemo desno na kolovoz, ki nas v slabe pol ure pripelje do cerkve svete Marjete na Golem. Cerkev stoji na razglednem pomolu, kjer je v železni dobi stalo gradišče, zato je zaščiten kot arheološko najdišče. To še ni bilo deležno modernih arheoloških izkopavanj. Tako ni dokazana domneva, da je na tem mestu stala rimska utrdba, kot tudi ni znano, kdaj je bila poselitev prekinjena. Zavetnica cerkve, sveta Marjeta, morda namiguje na to, da cerkev tukaj stoji že zelo dolgo, saj njej posvečene cerkve večinoma izvirajo iz prvih stoletij krščanstva pri nas.

Od cerkve krenemo proti Golemu. Najprej gremo mimo šole, nato pa se držimo desno po glavni cesti. Ko pridemo na nekakšen trg pri nekdanjem gasilskem domu, na katerem čemi relikt ne tako davnih časov, telefonska govorilnica, zavijemo levo in po nekaj korakih pridemo do glavne ceste Kurešček–Ig. Na križišču stoji uta avtobusne postaje Golo, kjer ustavi mestni avtobus linije 42.

--

Avtor: Rok Kušlan