Bolezen pravega kostanja (Castanea sativa L.) ter hrastov (Quercus spp.), ki je v svetovnem merilu skoraj povzročila propad ameriškega pravega kostanja v Severni Ameriki in evropskega pravega kostanja v Evropi. V Slovenijo se je bolezen razširila iz Italije leta 1950, v Ljubljani je bila ugotovljena leta 1956 na Rožniku. Takrat so domnevali, da bo pravi kostanj zaradi kostanjevega raka izginil iz naših gozdov, vendar se to ni zgodilo. Gliva, povzročiteljica kostanjevega raka, je dobila virusno bolezen, ki jo je oslabila in zaradi tega je postala manj nevarna za pravi kostanj (gliva je postala hipovirulentna).

Pri nas evropski pravi kostanj (Castanea sativa Mill.), in hrasti, predvsem tiste vrste, ki rastejo v istih sestojih kot okuženi pravi kostanj (to sta največkrat graden, Quercus petrea (Mattuschka) Liebl. in puhasti hrast, Q. pubescens Willd.).

Skorja debla in vej. Normalno, virulentno obliko kostanjevega raka prepoznamo zelo enostavno: skorja odmre, na njej so pogosto drobna oranžna trosišča glive, kasneje razpoka in se lušči. Pod odmrlim delom debla ali veje odženejo drugotni poganjki, ki jih bolezen hitro uniči in na njih je pogosto odmrlo listje. Nenormalno, hipovirulentno obliko kostanjevega raka spoznamo po rahli odebelitvi skorje, ki je drobno razpokana in se lušči, vendar je pod njo živ kambij.

Virulentna oblika glive okuži drevo skozi rano na skorji. V skorji se naglo razrašča tako, da izloča toksine, ki skorjo ubijajo in odmrlo skorjo gliva preraste. Že nekaj tednov po odmiranju se na skorji oblikujejo trosišča glive, ki jih opazimo kot oranžne izboklinice, velike kot bucikina glavica. Iz njih ob vlažnem vremenu visijo drobne oranžne nitke, ki so sestavljene iz ogromnega števila sluzastih trosov. Kasneje trosišča spremenijo barvo v opekasto rdečo in takrat oblikujejo drug tip trosov, ki jih izmetavajo v zrak. Hipovirulentna oblika glive se razrašča le v zunanjih plasteh skorje in povzroča drobno razpokanost in luščenje skorje. Redko oblikuje trosišča. Hipovirulenco povzročajo štiri oblike virusov (Cryphonectria virus 1-4) in virusi se prenašajo s stikom podgobja hipovirulentne in virulentne oblike glive. S sprejemom virusov postane virulentna oblika neškodljiva za drevo (hipovirulentna).

Pravi kostanj je pomembno drevo primestnih gozdov in kostanjev rak povzroča njegovo odmiranje. Vendar je sušenja v zadnjem desetletju manj, ker večino okužb povzročajo hipovirulentne oblike glive. Pogosto opazimo velike rakave rane na deblih pravega kostanja, ki se zaraščajo, okolica rane pa ima drobno razpokano skorjo. Razlaga pojava je enostavna: v normalno, virulentno obliko kostanjevega raka je bil prenesen virus in spremenila se je v hipovirulentno obliko, neškodljivo za drevo. Poleg tega opazimo na deblih in vejah pravega kostanja številne odebeljene predele skorje, ki so drobno razpokane: to so nenormalne, hipovirulentne okužbe, ki ne škodijo drevesu. Te okužbe oblikujejo trose, ki vsebujejo viruse in stalno spreminjajo nove virulentne okužbe v hipovirulentne.

Čim hitreje iz sestoja odstranimo pravi kostanj ali hrast, ki se je posušil zaradi kostanjevega raka. Na skorji takih dreves se med razvojem bolezni in še nekaj let po odmiranju oblikuje ogromno število trosov, ki širijo bolezen. V sestoju ohranimo drevesa, na katerih so hipovirulentne okužbe. Trosi, ki jih sproščajo te okužbe, spreminjajo virulentne oblike kostanjevega raka v hipovirulentne, neškodljive za drevo. V sestoju moramo ohraniti čim večje število hipovirulentnih okužb, drevesom s takimi okužbami odstranimo konkurente in jim omogočimo razvoj.