Žarkolom

Avdiovizualni nastop Žarkolom temelji na prostorskih avdiovizualnih objektih, narejenih iz lomljenih svetlobnih žarkov in zvoka. Ti objekti se izogibajo definiciji – ko jih opazujemo, ne vemo ali poslušamo zvok gibljive svetlobe, ali vidimo vizualno utelešenje zvoka, ali pa nekaj vmes. V poetičnem prostoru Žarkolom so vse te interpretacije možne. Ti avdiovizualni objekti se nenehno spreminjajo in tako ustvarjajo abstraktno naracijo, ki predstavlja različne perspektive in interpretacije izmuzljivih človeških občutij, ki so sicer nevidna in neslišna.

Gibalnica

Pokukaj!

Pokukaj! je interaktivna gledališka inštalacija, znotraj katere se dogajajo zgodbe majhnih animiranih svetov. Vstopamo v skrivnostni vrt, kjer gledalec lahko včasih že samo s svojo navzočnostjo, drugič z aktivnim posegom sproži akcijo oz. drobno spremembo, ki v njem razpre prostran abstraktni svet. Gre za intimen doživljajski mozaik različnih atmosfer, preobrazb in presenečenj, ki jih vsak posameznik lahko poljubno tke v svoj doživljajski proces. Bomo s pomočjo svetleče niti in zlatega jajca našli varno pot domov? Mogoče nam lahko dimnikarjev gumb prinese srečo, a le če najdemo nekoga, ki nam ga bo prišil na našo obleko.

Nestanovitni zrak

V Nestanovitnem zraku je glasba poetični in zvočni izraz animiranih materialov, zavrženih predmetov, ki so izgubili svoj namen. Steklenke, plastenke, kovinske pločevinke, cevi, akvarijske pipe in mikrofoni so glavni akterji predstave, ki v pritajeni svetlobi iz polja dekorativnosti prehajajo v ozvočeno gibanje, glasbeno kompozicijo. Avtor Laurent Bigot jih oživlja s tokom zraka, ki ga nadzoruje kompresor, mešalna miza pa je tista, ki določa, koliko zračnega časa ima na voljo vsak od akterjev. Ti so na nek način nadzarovani, hkrati pa tudi nepredvidljivi, tako kot je vsaka predstava, saj jo gradijo vsakič drugačne, edinstvene glasbene kompozicije.

Poslednja skušnjava

Poslednja skušnjava je najnovejša različica tako imenovanega luftballetta. Prikazuje se v obliki humanoidno okuženega svetlobnega parka Katedrale, robota in dveh mladenk gledališča a cappella. »Ker so bile luči preglasne, nezemljani veličastno izginejo v črno svetlobo. Na prijazno prošnjo robota Attitude se zelena in oranžna vrečka utapljata med občinstvo. Predstava nežno pleše v tvoji glavi, ker nihče drug ne. Ker je vroče, dva glasova lepo objemata tvoj vrat. Snopi svetlobe te na-ključ-no dražijo po hrbtu glave, da bi te zapeljali.«

Biti Don Kihot

Lutkovna predstava za dva igralca, lutko in kup nenavadnih predmetov nadgrajuje motive Cervantesovega romana in vizualno poetiko češkega mojstra surrealistične filmske animacije Jana Švankmajerja z osebno izpovedjo današnjega ustvarjalca, razpetega med idealizmom in bojem za preživetje. Boj z mlini na veter je tako prenesen v kontekst konflikta med različnimi žanrskimi zvrstmi gledališča kot tudi med materialom (lutko) in animatorjem, tradicijo in postmodernizmom, med umetniškim idealizmom in pragmatičnostjo, umetnikom in družbo.

To ni Gogoljev nos, a bi lahko bil ... s ščepcem Jacquesa Preverta

Gogolj je imel izjemen nos. Tako naj bi bil veličasten in gibljiv, da sta se konica njegovega nosu in spodnja ustnica lahko dotaknili, kot v poljubu. Zato ni naključje, da je zapisal veličastno zgodbo Nos, ki je himna temu organu. Prav poseben je tudi nos francoskega pesnika Jacquesa Préverta. Predstava, nadrealistična ekshibicija, polna nesmislov in referenc na pop kulturo, navdihnjena s kičasto evrovizijsko estetiko s pridihom Rusije v sedemdesetih letih, nos vtakne marsikam. Še posebej v smrad trenutne svetovne politike ...

Zavrti tigra!

Gdč. Bazilika je tokrat ladijska strežnica, ki povabi gledalca, naj pokuka v zapuščen čezoceanski parnik. Gledalec dobi slušalke in skozi okenca gleda kratko lutkovno predstavo o vdovi lejdi Leni, introvertiranem raziskovalcu Rihardu B. in mladem dekletu Beti, ki živijo v brezčasju, upajoč na svetlo prihodnost. Po parniku pa se potika še en slepi potnik …

Zavrti tigra!

Gdč. Bazilika je tokrat ladijska strežnica, ki povabi gledalca, naj pokuka v zapuščen čezoceanski parnik. Gledalec dobi slušalke in skozi okenca gleda kratko lutkovno predstavo o vdovi lejdi Leni, introvertiranem raziskovalcu Rihardu B. in mladem dekletu Beti, ki živijo v brezčasju, upajoč na svetlo prihodnost. Po parniku pa se potika še en slepi potnik …

Čajka

Čajka (v ruščini 'galeb') je ostarela igralka, ki v zatonu svojega življenja igra svojo zadnjo vlogo Arkadine v Galebu Čehova. Čeprav jo zapušča spomin in se sprašuje o smiselnosti svojega obstoja, je trdno odločena, da bo predstavo odigrala do konca. Poskuša slediti dialogom predstave, a se izgublja v spominih na čase, ko je bila še slavna v vlogi mlade junakinje Nine. Prehaja med preteklostjo in prihodnostjo, med razočaranji in upanjem ter razmišlja o gledališču, tremi, strahu pred pozabo, bližajoči se upokojitvi, sencah preteklih ljubezni. Senzitivna, poetična filigranska zgodba za eno igralko in eno lutko z minimalnimi elementi (miza, stol, zavesa, nagačeni galeb) riše še večjo tragičnost njenega igralskega zatona in pred občinstvom razgalja ranljivost staranja in osamljenosti. Briljantna predstava, kjer se čas za trenutek ustavi.