ponedeljek, 1. 10. 2018

Dve mesti, ena pot

Tamara Deu je sodelavka v javnem podjetju Ljubljanski potniški promet (LPP). Tako kot ostalih 1.000 sodelavk in sodelavcev v podjetju, si tudi ona želi in se trudi, da bi meščankam in meščanom Ljubljane, pa tudi tistim, ki živijo v primestnih občinah in se na delo ali v šolo vsak dan vozijo v mesto, zagotovili udoben, varen in hiter prevoz.

Je umetniška duša, režiserka in jogistka. Vedno nasmejana in igriva.

Zrem v prekrasni Stepansdom. Bogati Dunaj. Izraža moč naroda. Moč estetike. Moč obrtništva. Katerega del smo tudi Slovenci. Opazujem vsak detajl arhitekture, ki riše svojo zgodbo. Zgodbo prostranega vesolja umetnosti. Umetnosti, ki je nad vsem. Je meditacija. Je nadrealna. In navdihuje. Nam pokaže, kako majhni smo in zato na nek način tudi bolj svobodni.

Beseda je bila za našo generacijo naša najboljša prijateljica. Kultura nam je širila obzorja. PREJ. Danes je drugače. Družbeni mediji in elektronika povzročajo nemir. Ne dajo polnosti. Ne dajo samozavesti. Ko gledam to vrhunsko umetnost stavbarstva, jo primerjam z Ljubljano, Plečnikom. In se mu tiho v mislih zahvalim, ker je bil. Zahvalim se tudi podžupanu, ker je zdaj. In vztraja. In županu, ker ga podpira pri vztrajanju. Kajti arhitektura je tista, ki nam dovoli, da naša duša poleti.

Ko je minilo zadnje 15 leto bivanja na Dunaju, ko sem poznala že vsako ulico, vsako gledališče in vsako pešpot, in razvozlala vsak gib avstrijske mentalitete, sem nekega dne nežno zbrala svoje najljubše knjige (Oscarja Wilda, Goetheja in Schillerja) ter jih previdno položila v staro usnjeno torbo. Ter odšla. Zaprla sem za sabo vrata in dejala: čas je za družino.

Tako odrinem nazaj. In vendar naprej.

Ljubljana me pričaka vedno taka. Spočita. Bolj umirjena. V Ljubljani nimam točke kot je Stephansdom. A imam veliko pomembnejšo točko. Tu je točka rojstva. In točka bivanja. Nedaleč stran.

In najpomembnejši in najbolj živi točki – moj sin in mož.

O. Imam tudi točko na Celovški cesti, kjer sem prvič mahala Titu v mercedesu in se istočasno zaljubila. In točko pred Kinom Šiška, ki me je pustila brez besed. In točko v centru mesta, kjer je moj najljubši sladoled. In točko na Plečnikovih Žalah, kjer počiva moj oče. In točko vkopano v Mostecu, kjer si  enkrat. Nekoč. Bil. Svoje usode arhitekt. O, ti ti. In točko pogleda lepe, mlade srne, ki zre vame. Na Rožniku.  In točko ob Ljubljanici, kjer najraje sedim ob petkih, ker je v centru mesta živahno in opazovati neprecenljivo. In točko pri Prešernu, kjer vedno čakam moške ali prijateljice v visokih petah.

A. Še najbolj imam rada srednješolsko točko na Tromostovju, kjer se še danes lahko postavim in prisluškujem zvokom avtobusov iz preteklosti.  Prav tam. V središču Ljubljane. Kjer so nekdaj bili.

S svojimi koraki rišem zemljevid po mestu. Tamarin zemljevid poti. Med stopinjami mnogih so moje stopinje na 158 novih avtobusih, ki jih je LPP kupil od leta 2007 dalje. Od teh je 70 avtobusov na zemeljski plin. Čist zrak. Moj zrak. Tvoj zrak. Brez-avtomobilski zrak. Hvala ti.

Tudi jaz po mestu vedno potujem z busom. Kolesom. Ali za nosom. In to mi je v Ljubljani všeč. Da lahko v petek popoldne zalučaš torbo v kot. Misli oblikujejo nesmisel. Telo se spremeni v strast. In mesto JE. Polno. Dišav. Zvokov. Noči. Ki diši. Polno ljudi, pubov in klubov. Tudi midva hodiva mimo Kersnikove. Mimo Orta. Mimo Gospodarca. Hodiva po Slovenski. Na koncu dirkava po Tivoliju s kolesom - proti Šiški.

Kdo bo prvi, kdo bo prvi?! Na Šmarni gori naslednje jutro. Ko ti veter telo prebriše. Te umirja in to kreše misli. Za hvaležen ponedeljkov začetek. Poln zagona. Spet.

S knjigo Darinke Kladnik v roki. O Ljubljani. O Mestni hiši. Si želim napisati predstave za turiste. Take, tiste za milijon ljudi. Da. Tudi tistim. Ki se po navadi ozirajo le za pivom. A Ljubljana ni samo nogomet, košarka, hokej, odbojka, pivo, žuratorski domet.  Je tudi beseda. Zvok. Gib. Slika. Ljubljana je arhitektura. Je zgodovina. Je življenje. Je družina. Je koncert za novo leto. Je strast. Je čisto posebna omika. Kaj te mika? V tej noči, polni življenja. Povej, greš v Glej? Opero? Cankar kliče?

Bodi za vse in vsi bodo zate. Poglej… v takem mestu in ko delam zate, kar poletim. Kot 800 mojih kolegov. Na LPP.  Vsak dan. Pišem. Fotkam. Krožim. Izprašujem. Da Remiza spregovori.

Poletim na Čopovo, potem pred Mestno hišo. Tlesk. Petka. Kavalir odbrzi mimo. Župan prireja dogodek. Poberi še gospo starejšo fino. Uredi lučke. Pospravi stojnico. Naštimaj rožce. Pripravi promo materiale. Sprejmi vprašanja in pobude.  Ekipa dela. Kazalec časa se vrti. Ljubljane ni za ustavit. Včasih se ti kar zvrti.

Čez nekaj časa že v firmi. Ponosno proti Franciji odhaja avtobus. Nov. Zloščen. Turistični. Euro 6. Kakor sijoči čevlji kaže na novost. Kakor ženske so naši vozniki. Okoli njega krožijo. Govoričijo. Njihova lica so zardela. O njem. Že prej so na dvorišču… preštevali njegove konje. Preizkušali nove vonje. Ki vejejo iz novih sedežev. In dvigalo za osebe z oviranostmi. Tipajo. Po njegovih bokih drsijo njih roke. Da vzdrhtijo vse pore. Tudi tiste najbolj globoke. Misli. Se usedajo kot golobi med njih. Ponosni so. Ker vozijo. Za LPP. »Pazi, umakni se, že pelje. Na prvo potovanje pelje vas! Pa srečno!«

V delavnici si zadovoljno obrišejo roke v krpe. Tu nema trte mrte. Vse je pošlihtano. Ker sicer se cedi olje, črnina, smrdi. Vsak ve, kje je pravi šrauf. Kje je tista mrcina, ki se je skrila v drobovje. Vsak odkrije. Kje je mina. Če nekaj ne dela. Ne brzi. Mora. Delati. Drugače nismo to mi. Tradicija dela. Izkušnje modela. Elektrika. Plin. Olje. Bencin. Dizel. Fin. Njim, fantom, diši. Vse je v malem prstu.

Na Tehničnih pregledih se veselijo juter. Avtomobili počasi drsijo po stezah, lučke brnijo, računalniki delajo. Pregledi se vrstijo en za drugim. »Se lahko zamudim?« »Ne gospa, bo že, bo že. Nikar ne skrbite.« Skrbi odložite. Kavica diši. Mi smo tukaj, da uredimo stvari. Če pa kaj ne štima, bo treba urediti, se malce potruditi, do mehanika stopiti. Za varnost. Gospa zapre oči, od zadovoljstva zamiži.

Pot me žene spet proti centru. Na avtobusu se tre ljudi. Od leta 2009 uporabljajo Urbano. Ste vedeli zanjo? V vseh domovih leži tam, na vrhu omare za čevlje, vsem na očeh, in sporoča vsak dan: »Pridi na avtobus, greš?«

»Udobje na busih in čist zrak po mestu, ne išči parkinga! Halo, svoboden si.  Pika, u nulo, sam z musko v srcu, mulo!« popeva moj sin, njegov prvi dan z Urbano je.  Že tri dni mi teži, naj mu končno damo tudi telefon, da bo mobilna Urbana končno našla pravi tehnološki dom. Da bo s telefonom plačeval, se igral, snemal pesmi, in magari tud svojo mamo na facebooku oglaševal. O, ne, ne. Slediš?

Satelitsko sledimo buse, da smo kos vsem izrednim dogodkom. In rednim. Študentje nas imajo radi. Ker damo vse od sebe. Sledimo smernicam časa. Nov potniški center. Nove čakalne vrste. Nova mobilna Urbana. Študentom prilagojen plačilni sistem. Subvencionirana vozovnica. Vse zveni izjemno lahkotno. Najbolj ve direktor. Prometno komercialna služba. Vodja prometa. Blagajne. Nabava. To sploh ni zabava. In ko je že skoraj vse zaključeno… koliko-kotno misel lahko proizvede nekdo, ki ga sedaj raje ne imenujemo?! Ministrstvo. Je vedno ZA. Znoj. Srce. Celo pamet. Spustimo v sistem. Študent naj bo. Na busu. In nikjer drugje. To je to.

Prevoz na klic za osebe z oviranostmi ti podari dostopnost. Neomejenost. Svobodo. Pokličeš nas in mi smo s tabo. Že od leta 2012. Potuješ z nami, brez nemira. V srcu. Prav ti veš, da o takih storitvah drugje, v drugih mestih, ničesar ne izveš. Da ti bomo stali ob strani, ko bo na cesti obvoz, nesreča, drug prevoz. Ne rabiš več mami.

Hvala, ker potuješ z nami. »Sorry, hitim naprej!« Ampak za trenutek se lahko ustavim. Da ob vsem tem, povem še to. Zgodbo. O ljudeh, ki delamo zate, za vas. 24 ur / dan. Prometna. Vratarji. Vozniki. Vsi zavzeti in raznoliki. Trmasto naprej, samo da bo promet brez napake kot doslej.

A to veš, veste? Električni vlakec  spominja na najboljši prevoz. Kajne? Zmajevsko pogumen. Zdrsne po poti krožne vožnje po Ljubljani. Rad/a ga vidiš. Daje ti občutek, kako bi rekli? Otroštva! Do sedaj je že več kot 28.000 potnikov z njim potovalo. In Ljubljano občudovalo.

Plečnik je povsod. Prešeren zaseda po novem drugo mesto. Ljubezen. Ljubezen. Ljubezen. Naj bo vedno in povsod. Slovencem manjka samo še skorajšnji pobot. Kaj bi dala zate. En kovanec zlat? In naj sliši to. En majhen škrat. Ki pride k meni. In reče: »Pojdi po ljubezen, pa jo vzemi.« Kot bi iz Ljubljanice Urška samo meni pomežiknila, mi prav to na uho čisto tiho kriknila!

Nimam velike torbe. In nimam velikega dežnika. A vseeno lahko pristanem natanko tam, kjer me mika. Sedim v najboljši slaščičarni v mestu in gledam turiste. Ja, petek je. Nekoč mi je rekla prijateljica na Dunaju: »O, kako sovražim to masovko, ti turisti so res zlo!«  Po Grabnu stopava, se za denarjem pehava. In jokava. Meni se zdi njena pripomba smešna. Danes jo razumem. Množica kitajskih turistov prične slikati Tromostovje. Čisto zares. A glej ga zlomka, meni je to všeč. Kaj všeč? Pravzaprav turiste obožujem. Jih sprašujem. Se z njimi družim in jim svetujem. Koliko je samo Angležev, ki želijo v Ljubljano. Za vedno. Da ne govorim o drugih narodih, ki vedo, kaj nam je tukaj dano.

No… Dunaj sicer še vedno viče. Tako po malem. V uho šepeta in prijazno kliče. Saj je tam živeti res lepo. Zato pa naš župan včasih reče: »Pa naj Dunaj pride tudi k nam.« In naroči, da se sem in tja kakšen ukrep zrcali v vaš vsakdan. Dragi potniki. Tudi v Ljubljani. In čeprav veste, da to zares ni več potrebno. Ker smo ga na nek način že presegli. Po drugi strani pa, zakaj se ne bi vsak po njem zgledoval. Konec koncev je Dunaj tudi malo Plečnikov, Fabianijev, Prešernov in Cankarjev ostal.

Stephansdom bo torej enkrat za sina. Ko bo odpotoval. V svoje življenje. In s polno žlico vanj zamahoval. Mi pa, ko odrastemo, kar naenkrat tudi vemo.

Da je Ljubljana tista. Naša. Fina. Za ljubezen narejena. In naša Velika družina.

---

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.