torek, 12. 6. 2018

Moje mesto

Tjaša Železnik je vidna članica igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega in tudi uspešna filmska in televizijska igralka.

Po duši je športnica, ki v prostem času skrbi za zdravo življenje. Njen pretanjen okus se zrcali na odru in v vsakdanjem življenju. Tjašo Železnik v vlogah in zasebno odlikujeta preudarnost in spokojnost, ki izvirata iz njene notranje harmonije.

---

Središče našega očarljivega mesta mi je od nekdaj nadvse ljubo, domače in na poseben način blizu. Medtem ko so moji prijatelji iz otroštva, ki so bili doma v blokovskem naselju za Bežigradom, proste dneve in počitnice preživljali pri dedkih in babicah na deželi, sem bila jaz vedno pri svoji stari mami, ki je živela v veliki hiši na nabrežju Ljubljanice, le lučaj ali dva stran od Tromostovja. Najlepši čas mojega otroštva sem preživela prav tam. Spominjam se kuhinje stare mame, ki je dišala po cimetu in vaniliji, pozimi po šipkovem čaju, spomladi po bezgu in pravkar pečenih piškotih, pa po goveji juhi, praženem krompirju in najboljših palačinkah na svetu ter domači marelični marmeladi … Zjutraj je bilo iz starega radia slišati glasbo, popoldne pa prijetno brnenje šivalnega stroja. Moja že tako bujna domišljija je imela tam prosto pot, da je rasla in se razvijala. Potapljala sem se v pravljice in zgodbe, tudi tiste, ki jih je pripovedovala stara mama, nekatere izmišljene, druge pa zelo resnične, še iz vojnih časov ali pa iz njenega otroštva v njej tako ljubi Beli krajini. Ure in ure sem preživljala med slikanicami in v babičinih omarah (včasih tudi dobesedno), kjer sem bila s pomočjo njenih ogrlic, torbic, klobukov, starih plaščev in oblek vse mogoče: od Arabele, ki je v pravljičnem kraljestvu bežala pred Rumburakom, do morske razbojnice, ki je na samotnem otoku sredi oceana iskala skriti zaklad.

Morda malo dolg uvod za to, da vam povem, da je bilo moje otroštvo v središču mesta res krasno, in kljub temu da nisem pasla krav, ličkala koruze in skakljala po svežem senu, vseeno razburljivo. Lahko bi vam pripovedovala tudi o vzponih na Ljubljanski grad po najbolj neobičajnih poteh, o tem, kako sva s staro mamo zaradi njene očarljivosti na tržnici vedno dobili najboljše sadje in najlepše rože. Predvsem pa o vseh doživetjih na tlakovanih ulicah stare Ljubljane, kjer sem lahko svobodno pohajkovala, ker je moja stara mama menila, da je pomembno biti samostojen. Lahko bi vam povedala, kje so imeli najboljši sladoled, kje so mi ukradli kolo, ki sem ga potem čez tri dni našla na Prulah, kako so mi navihani fantje na glavo zlili milnico in kako sem po nekem srečnem naključju statirala v nekem filmu. Lahko bi vam povedala o atu Pavletu, ki je šel včasih po cigarete ali pa v najbližjo trgovino po kruh, mleko in liziko zame kar v copatah. Pa o gimnazijski letih na Gimnaziji Poljane in študentskih časih na Akademiji na Nazorjevi ulici … Vse to je bilo verjetno glavni vzrok, da sem vzljubila Center, da sem v ta del mesta kar malo zaljubljena. In tako sem se pred šestimi leti tja tudi preselila.

Zdaj imam petletno hčer, ki jo vsako jutro peljem v vrtec dr. Franceta Prešerna na Prešernovi cesti. Kot je moj dragi ata Pavle nekoč hodil po bližnjih opravkih v copatah, grem zdaj jaz v vrtec kar v pižami in nikoli me ne gledajo postrani. Vrtec mi je nadvse všeč, pa ne samo zaradi tega, ker sprejemajo drugačnost in so strpni tudi do zaspancev v pižamah, ampak ker spodbujajo ustvarjalnost, športnega duha, solidarnost, vedoželjnost.

Prav v teh dneh, ko se zaključuje šolsko leto, smo imeli v vrtcu zaključni živžav. Takrat se vsako leto pečejo palačinke in se meša limonada, otroci in starši pa se udeležimo športnih iger in ustvarjalnih delavnic. Predvsem ustvarjalne delavnice so zame magnet; takoj, ko primem v roke barve, kolaž, lepilo in škarje, se preselim v svoje vrtčevske čase, barvam, režem, lepim in sem spet za hip v mali šoli, ko sem lahko popoldne spala in domov prihajala od glave do pet umazana od barv, špinače, ki smo jo imeli za kosilo, in blata, seveda pa tudi s potolčenimi koleni. Naslednji teden pa nas čaka prva čisto prava gledališka predstava, ki so jo za starše pripravili naši otroci iz skupine Mucki. Gre za predstavo o miški, ki je zbirala pogum. Moja deklica bo sova, huhu. Komaj čakam!

Zdaj, ko živim v središču mesta, je tudi služba zelo blizu, sedem minut ali tri velikanove korake je oddaljena. Sem namreč članica ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, in ker tako rada prihajam v MGL in ker sem si že od male šole želela postati igralka in sem res ponosna, da sem del tako krasnega ansambla, se beseda »služba« ne zdi čisto prava. Čeprav je na sporedu še nekaj predstav in že intenzivno potekajo vaje za kar tri nove uprizoritve, ki bodo premiero doživele jeseni, se letošnja sezona počasi, a nezadržno bliža koncu. Tudi zame je tisto najintenzivnejše obdobje vaj in mnogih predstav za to sezono končano.

V petek smo odigrali še predzadnjo predstavo Dantonova smrt, ki jo je režiral Aleksandar Popovski. Tudi tokrat sem igrala z užitkom (igram Dantonovo ženo Julie) in tudi tokrat me je izjemni Matej Puc v vlogi Dantona pripravil do tega, da so se mi ob njegovem zadnjem monologu orosile oči. Predstava je drzna, pogumna in pri gledalcih dobro sprejeta. Čakata me še dve predstavi z naslovom Čudežna terapija. V predstavi, ki smo jo odigrali že več kot stokrat, igram ob Tanji Ribič in Urošu Smoleju; občutek imam, da jo igramo s prav takšnim užitkom, kot jo že tri sezone spremljajo naši gledalci z vseh koncev in krajev.

Cudezna terpija 1 foto Sebastian Cavazza

Omenila sem že, da so priprave na novo sezono 2018/2019 v polnem teku. Naša direktorica jo je naslovila rahločutno, a hkrati pogumno. Uprizoritve naslednje sezone namreč povezuje naslov Vzgoja srca. Tokrat sem že drugič sodelovala tudi v radijskem oglasu, ki ljudi vabi k vpisu abonmajev. S Primožem Pirnatom sva se pri tem precej zabavala, najina glasova pa sta se lepo ujela. Mislim, da nama je nekoliko pravljično obarvan oglas odlično uspel.

Ta teden me je čakala še ena naloga: snemanje predstavitvenih filmčkov za družbena omrežja. Naloge smo se lotili karseda resno – s filmskim in gledališkim režiserjem Nejcem Gazvodo. Neverjetno, kaj vse lahko nastane v enem prostoru, z enim ali dvema igralcema in z nekaj preprostimi rekviziti ter odlomki besedil, ki jih bomo uprizorili v prihodnji sezoni. Mislim, da je skok na Facebook stran Mestnega gledališča ljubljanskega nujen.

Veselim se prihodnje sezone, veselim se novih vlog, veselim se kolegov, še prej pa se veselim počitnic. Čeprav brez morja, daljnih krajev in kupa dobrih knjig tudi letos ne bo šlo, bom del počitnic preživela v ljubi mi Ljubljani. Rada imam poletje v našem mestu, zagotovo bom tudi na Koleziji in Rožniku, obiskala bom prireditve Ljubljanskega festivala, Ane Desetnice, Kina pod zvezdami …

Jeseni pa se spet vidimo v MGL-ju!

20180609 150755