torek, 10. 7. 2018

Potovanje na konec … mesta

Barbara Marinčič je sodelavka v Mestni knjižnici Ljubljana kot vodja Knjižnice Prežihov Voranc. Želi si, da bi za vsakega Ljubljančana obstajala knjižnica, v katero bi rad zahajal.

V poletnem času, ko imamo meščanke in meščani več časa za branje večjega števila knjig, je za MESTnico z zelo spodbudnimi in skoraj ganljivimi besedami zapisala ...

---

Potovanje na konec … mesta je zame stalnica. Iz enega konca Ljubljane, z Bratovševe ploščadi, kjer živim, na drugi konec, na Vič, kjer delam, na tretji konec, v Črno vas, kjer imam vrt − z izgovorom, da sem lahko vsak prosti čas z otroki v naravi (plevelu na vrtu pa puščam prosto pot). Ti konci so mi všeč, ker so v Ljubljani, vendar ne preveč in ne čisto v središču. Raje imam obrobja, ker so tam pljuča, ki poganjajo srce. To čutim tudi pri svojem delu. Z delom v knjižnici sem začela še kot študentka, v čisto majhni knjižnici na obrobju. Takrat sem bila še zelena in mnogi bralci so imeli prebranih veliko več knjig kot sama. Kljub temu so redno prihajali v knjižnico in danes vem, da jim je veliko pomenilo, da sem jim omogočila, da je bila knjižnica v njihovem okolju dostopna  in so jo lahko obiskovali. Vem, ker so mi za 8. februar, ko sem jim pripravila kulturni program, prinesli flancate, da ne bom lačna. Vem tudi zato, ker so do zadnjega kotička napolnili knjižnico, če sem otroke povabila na uro pravljic. In vem, ker se danes srečujemo v večji knjižnici, saj so zrasli v velike bralce. Nadihali so se knjig v mali knjižnici, zato hodijo sedaj v večje, da vzdržujejo dobro bralno kondicijo.

Knjižnice na obrobju lahko postanejo središče. Temu sem bila priča kot vodja knjižnice v naselju Nova Grbina. Knjižnica je takoj, ko se je priselila v novo naselje, prerasla svoje okvirje, imela je premalo knjig, prostor je postal premajhen, prebivalci so jo želeli obiskati pogosteje in se zadrževati v njej dalj časa. Knjižnica je postala stičišče za prebivalce skupnosti, ki sicer nimajo prav veliko možnosti za medsebojno druženje.

Zdaj se stalne skupine srečujejo na bralnih klubih, starši se z otroki družijo na ustvarjalnih delavnicah, urah pravljic, v majhni igralnici, posebne vezi so se stkale tudi med obiskovalci čitalnice. In kot kaže, bodo prebivalci Grbe, Brda, Vrhovcev in Rožne doline kmalu dobili nove možnosti za tkanje medsebojnih vezi. V novo nastajajočem naselju, imenovanem Brdo II, bo tudi nova knjižnica z dovolj prostora za brskanje po knjigah, s katerimi jo bomo založili, z igralnico in igrali, z igračami, ki bodo namenjene tudi izposoji na dom, s prostorom za mlade. Posebno pozornost bo knjižnica namenjala tudi zdravju, zato bodo dostopne številne zdravstvene informacije. V objemu zelene narave bo knjižnica nudila pogled na okolico in miren prostor za umiritev, meditacijo, čas zase. Stanovanjski sklad Republike Slovenije in Javni stanovanjski sklad MOL načrtujejo izgradnjo novega naselja v letu 2020 in takrat bo tudi knjižnica v uporabo ponudila prostor za(v)se.

Želim si, da bi imela vsa obrobja našega mesta taka moderna in razkošna središča v okviru svojih knjižnic. Center mesta pa eno veliko knjižnico, hišo, ki bi jo že od daleč vsi prepoznali. Vanjo bi se stekali vsi prebivalci iz majhnih središč in knjižnica bi postala veliko mestno srce.

Tujci so tudi prisotni v našem mestu. V Ljubljani iščejo možnosti za študij, ustvarjanje, zaposlitev. Mnoge njihove zgodbe so uspešne, navdihujoče. Sama pa se večkrat srečujem s tistimi, ki v Ljubljani iščejo zatočišče – pred razmerami v svoji domovini, ko je ogrožena njihova osnovna pravica po izražanju, po dostojnem življenju ali življenju sploh. To so tujci, ki živijo v Azilnem domu na Viču in je Knjižnica Prežihov Voranc njihova najbližja knjižnica. Zaradi vseh teh zgodb tujcev in v spomin na Ivana Cankarja bo letos jeseni v Mestni knjižnici Ljubljana potekal projekt Ena knjižnica – ena knjiga. Ta ena knjiga bodo Cankarjevi Tujci, ki osvetljujejo tujstvo zaradi posameznikove svobodomiselnosti, individualizma, zaradi konzervativnosti družbe pa tudi zaradi iskanja dela v tujini, ustvarjanja na tujih tleh. S projektom želimo, da Mestna knjižnica zadiha za eno knjigo in pritegne še druge ustanove v mestu, da dihajo z njo.

In ljubezen tudi. Moje delo je prežeto z ljubeznijo. V njem nisem našla samo tistega, kar sem si želela početi v življenju, biti v stiku s knjigo, ampak mi vsak dan ponuja nove izzive, s čimer ne bo nikoli to, česar v službi res ne bi zdržala: enolično, monotono. Mestna knjižnica Ljubljana ves čas spremlja prebivalce na poti njihovega odraščanja in zorenja. Posluša utrip svojega mesta in mu prihaja nasproti, tako da podpira njegovo ustvarjalnost, znanje, osebnostno rast, medkulturni dialog. In knjižničarji smo tisti, ki ta utrip zaznamo, ga pospešimo in vzdržujemo.  

In neke vrste ljubezen je tudi med nami sodelavci. Vzplamtela je takoj ob zaposlitvi v Knjižnici Prežihov Voranc, ko so me prav vsi zaposleni sprejeli za svojo, takratna direktorica Milena Pinter pa me je z materinsko ljubeznijo uvajala v delo in mi omogočala uresničevanje najrazličnejših z mladostniško zagnanostjo podprtih idej. Povezanost med sodelavci se je ohranila in se razširila na vse zaposlene zdaj združene Mestne knjižnice Ljubljana.

In ljubezen je tudi do knjig. Rada berem slovenske pisatelje in rada slišim odzive na njihova dela. Tako najbolje spoznavam našo zgodovino, družbo, sebe. Zato v roki na fotografiji roman Vlada Žabota, ki se mu je kresnik za Sveti boj za malo izmaknil. Kot drugi nominiranci (in nagrajenec) je tudi ta na vrsti, da ga preberem. Z nekoliko parafraziranimi podnaslovi poglavij sem vam razkrila še tri ljubezni, pisatelje, ki jih najbolj občudujem: Vitomila Zupana, Ivana Cankarja, Draga Jančarja. Če bi se moje pisanje nadaljevalo, bi dodala še kakšen naslov Gorana Vojnovića, Vinka Möderndorferja, Anje Štefan, Tadeja Goloba, Agate Tomažič, Andreja E. Skubica.

---

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.