torek, 12. 9. 2017

Pustila sem se zapeljati

Vita je sodelavka v Odseku za odnose z javnostmi. Sicer pa strastna kolesarka in poznavalka trajnostne mobilnosti v Ljubljani. Skupaj z vami se je v spodnji zgodbi zapeljala po mestu.

Mobilnost je v resnici mešanica različnih ved in področij, čeprav nekateri zmotno mislijo, da je v igri zgolj premikanje avtomobilov. To je arhaična miselnost, ki jo je treba preseči. V Ljubljani to uspešno dosegamo.

S preporodom mesta se je začela tudi »miselna« renesansa občanov in obiskovalcev zelene prestolnice. Od leta 2007, ko smo v mestnem središču uvedli območje za pešce in kolesarje ter ga začeli razširjati, s tem pa omejevati dostop motornim vozilom, imamo ljudje od tega prostora veliko več.

Ko se človek dandanes sprehodi po mestnem jedru – odprtem, prenovljenem, zelenem, živ(ahn)em, javnem prostoru, ki zaradi odsotnosti motornega prometa diha s čistejšimi pljuči in utripa z vitalnejšim srcem – občasno v uho ujame kakšno izjavo v slogu »Ljubljana je pa zdaj res čudovita«, turistični vzdihljaj »Oh my, what a fabulous square«, otroški vzklik »Mami, pridi pogledat račke«, mladostniški predlog »Stari, greva na en 'pir' na plažo« ali pa zaljubljene izpovedi ob poležavanju v parku »Lepo mi je s teboj«. Take besede pričajo o tem, da je preživljanje časa v mestu prijetno doživetje. In to je to, kar smo počeli tudi lani, ko smo posebej slavili naslov Ljubljana – zelena prestolnica Evrope 2016: s številnimi dogodki in ukrepi smo prikazovali, da lahko mesto nudi globlje vsebine, raznoliko ponudbo storitev in blaga ter vsesplošno kakovostno okolje, v katerem se ljudje radi zadržujejo.

Mnogi so že dojeli, da ni potrebno, da se po mestu premikajo v avtomobilih in posledično nergajo nad gnečo, nejevoljno tapkajo po volanu, bevskajo nad nesposobnim voznikom v pločevinasti kači, izgubljajo živce z iskanjem parkirnega prostora, se gnetejo na površinah, ki bi jih lahko prehodili ali prekolesarili, in se tako odtujijo od drugih ljudi. Jasno, v tistem trenutku jim je najpomembneje, da hitro pridejo od točke A do B, pa četudi vmes koga s svojim početjem ogrozijo ali pa z razburjanjem nad drugimi udeleženci v prometu zaradi stresa ogrožajo kar lastno zdravje.

Čeprav veliko ljubiteljev avtomobilov to prevozno sredstvo povezuje s svobodo, udobjem, močjo, prestižem in lagodnostjo, tisti, ki odkrije lepši svet ob premikanju na bolj trajnosten način, kar hitro ugotovi, da jekleni konjiček nima veliko zveze z naštetimi vrednotami. Vsakomur bi svetovala, da namesto v avto sede na kolo – to trdim iz osebnih izkušenj. Imam svoj avto, ni posebnih ovir, da ga ne bi uporabljala, ampak sem se odločila, da ga za vožnjo po mestu ne bom. Ker mi gre na živce (dobesedno). Veliko rajši vsakodnevno zadovoljno obračam pedala, uživam na svežem zraku, v bujnem mestnem zelenju, prostranih nabrežjih in trgih, se hkrati razgibam in razgledam, predvsem pa hitreje in ceneje pridem do cilja. Včasih na poti celo srečam kakšnega znanca, se zjutraj ustavim po svež rogljiček ali fotografiram kak osupljiv prizor na poti. To so šele svoboda, udobje in lagodje, ki si jih tako zelo želimo.

Pri spreminjanju ustaljenih navad sta ključna praksa in čas: zadeve je treba preizkusiti in nekaj časa ponavljati, da se »primejo«. Ni dovolj, da ti neki »občinarji« solijo pamet z »eko«, »bio«, »zeleno« in kar je še teh izrazov v stilu »nazaj k naravi«, ker si pač prepričan, da to počnejo iz drugih razlogov kot iz vzgiba iskrene pomoči svojim občanom in želje po boljši prihodnosti za vse predvsem zaradi ohranjanja planeta. Ljubljana ne. To mesto je pristno v prizadevanjih za izboljšanje kakovosti življenja in početju za meščane in skupaj z njimi.

Pa saj ne verjameš, dokler tega ne doživiš. Vsakdo se odloča zase, kako bo nekaj počel, dejstvo pa je, da mesto nudi ogromno boljših alternativ avtomobilu, le vprašanje je, kako široko je nekdo pripravljen odpreti oči in se bo, na primer, namesto vožnje z avtom sprehodil po območju za pešce, posedel v zelenem parku, obračal pedala BicikLJa, uporabil brezplačnega električnega Kavalirja ali poklical EUrbana, učinkovito premagoval razdalje z okolju prijaznim in tehnično naprednim avtobusom ali pa si izposodil električni avtomobil v sistemu Avant2Go. V resnici je trajnostna mobilnost v glavi … in srcu. Če spremeniš miselnost, lahko spremeniš slabo navado v dobro, in če ravnanje, ki je boljše zate in okolico, sprejmeš še v srcu, to postane del tebe in si zares osebnostno zrasel kot človek.

Potrebujemo več odgovornosti in manj vseenosti, so že pred časom opozarjali psihologi. No, in ravno zadnjič sem (na kolesu) mimogrede spet opazovala to vseenost dveh v avtu, ki sta bila obrnjena vsak v svojo smer, molčala, obraza namrščena, telesna govorica je izražala apatičnost. V parku pa povsem drug svet: mlad par, objet, prepleten na klopci, ob strani pa parkirani njuni kolesi, okoli njiju cvetje, oba se hihitata, izžarevata medsebojno naklonjenost in brezskrbno najstniško zaljubljenost. Ja, tisto, ki jo najbrž vsi pogrešamo, še najbolj pa je videti, da takšna bližina manjka »odtujenežem« v avtomobilu.

Pa še je takih romantičnih zgodb, na primer, o nežnem spogledovanju dveh kolesarjev ob čakanju na zeleno luč, sramežljiv nasmeh dveh potnikov na avtobusu ali »usodni« trk dveh pešcev kot posledica tega, da ona gleda v izložbo, on pa pročelja zanimivih stavb v Stari Ljubljani. Ampak nikoli takih dogodkov ni videti v avtomobilih. Očitno nekatera prevozna sredstva ljudi združujejo, druga razdružujejo …

Nasvet Ljubljane je torej: združujmo se v skupnem interesu – ohraniti mesto zeleno, čisto, varno in prijazno. 

Zgodba iz sklopa Mestnice izraža stališče avtorice Vite Kontić, sodelavke v Mestni občini Ljubljana.