ponedeljek, 20. 11. 2017

Vsako leto posadimo približno 500 novih dreves

Nejc je arborist pri javnem podjetju Snaga, skrbnik in zaveznik mestnega drevja ter navdušenec nad zelenim. Najbolj ga razžalostijo novice o vandalizmu nad drevesi.

---

Eden izmed prvih spominov, ob katerih sem Ljubljano povezal z zelenim, sega nekam v osnovno šolo. Obiskali smo razgledni stolp Ljubljanskega gradu in pogled proti jugu na Prule, Trnovo in Murgle ter proti zahodu na Rožno dolino mi je odkril, kako zelo zelena je zares Ljubljana.

Izmed gostih krošenj mogočnih dreves so se tu in tam kazale rdečkaste opečnate strehe, nad krošnjami so se vzpenjali visoki bloki. Kot bi ljudje v gozdu odstranili le toliko dreves, da so lahko v zavetju krošenj postavili svoja bivališča. Ideja, da bi v Ljubljani zasadili karseda veliko dreves oz. z njimi ozelenili vsak primeren kotiček, me je vodila skozi študij in me vodi še sedaj, ko sem v to vpet profesionalno.

Ljubljana v zadnjih letih poleg infrastrukturnega razvoja doživlja tudi preskok v miselnosti, urbanisti in občani se vse bolj zavedajo pomena dreves v mestnem okolju. V praktično vsaki prenovljeni ulici se danes najde prostor za drevo, celo za drevored. Kjer sta se na Wolfovi ulici nedavno komaj srečala dva avtobusa mestnega prometa, sedaj lahko ob srebanju kavice posedaš pod klenim gabrom. Prej dolgočasna Slovenska cesta je dobila drevored malih jesenov, zaradi katerih med cvetenjem »bela Ljubljana« postane res bela.

V Plečnikovem letu sem začel spoznavati dela tega velikega arhitekta in njegov odnos do dreves ter njihovo vključevanje v arhitekturne načrte. Nekoč po mojem mnenju naključno postavljeno drevo dobi lokacijski smisel ob pogledu na tloris Plečnikovega načrta. Igra linij, oblik, barv in kulis, ki jih predstavljajo tipične Plečnikove drevesne vrste (topoli, breze, vrbe), razkrivajo dodatno vrednost njegovih stvaritev, vsak zakaj dobi svoj zato. Ljubljana je v prvi polovici 20. stoletja torej že imela vizionarja, ki se je zavedal pomena dreves v mestnem okolju, ne samo estetskega, temveč tudi socialnega in ekološkega.

Na nas je torej, da poskušamo prevzeti znanje, ki ga je človeštvo podedovalo, se naučimo novih stvari in vse skupaj predamo našim zanamcem. Da jim predamo prijetno in zdravo bivalno okolje, polno funkcionalnih, mogočnih dreves, ki bodo pripovedovala zgodbe preteklosti. Da jih naučimo sobivanja s temi drevesi, ki ne smejo pasti ob vsaki rekonstrukciji ceste ali le zaradi želje po nečem novem.

Ljubljana je na dobri poti, da doseže ravno to. Vsako leto posadimo približno 500 novih dreves, ki postajajo spomenik tega obdobja preporoda, ki se ne sme nikoli končati. Se je pa nam vsem, ki smo kakorkoli vpeti v skrb za mestna drevesa, v zadnjem času pojavil nov skupni sovražnik, proti kateremu še nimamo obrambe – vandalizem.

Vedno težje je obvladovati čustva ob vse pogostejših napadih na mlada, pred kratkim posajena drevesa, ki padajo pod težo arogantnežev in objestnežev. Ne razumemo zakaj. Morda na tem mestu največ pove kar kampanja proti vandalizmu: »Človek, čuvaj svoje mesto.«

 

---

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.