ponedeljek, 21. 9. 2020

Vsemu bom(o) kos

Za nami so prvi trije tedni novega šolskega leta. Drugačnega od vseh dosedanjih. Posebnega. Z optimizmom in polna energije je v novo šolsko leto vstopila tudi Barbara Kampjut, ravnateljica OŠ Franceta Bevka.

1. september 2020 se je zgodil. In z njim pouk po modelu B, ki je omogočil, da so se vsi učenci vrnili v šolske klopi, šolam pa naložil sprejetje pravil ravnanja v razmerah, povezanih s covid-19. Vsi utrujajoči ukrepi, od nošenja mask, razkuževanja, reorganizacije prostorov in urnika, preštevanja odsotnih do odločanja, katere dejavnosti še lahko varno izpeljemo in katere ne, ne morejo premagati dobrih občutkov. Prebudili so jih piskajoči in poskakujoči otroški glasovi, ki jih prekinja hihitajoč smeh mladostnic ob spremljavi sumljivo nizkega glasu njihovih sošolcev.

Neprespanih noči od prvega septembrskega torka ne štejem več, zavedam se svoje utrujenosti in dodatne odgovornosti, naložene na ramena ravnateljev. Vsako jutro začnem dan z isto mislijo: Šole morajo ostati odprte. Učencem moramo zagotavljali izvajanje tako obveznega kot razširjenega programa in jim nuditi možnost socializacije, ob tem pa v največji možni meri poskrbeti za zaščito zdravja in življenja vseh. Mislim na svoje učitelje, ki pred učence stopajo z neuničljivim optimizmom. Mislim na druge strokovne delavce, ki neumorno podpirajo delo učiteljev. Mislim na hišnika, receptorja, čistilke, kuhinjsko osebje in ostale delavce in jim vsak dan znova ploskam za njihovo dodatno delo v danih razmerah.

foto
Ravnateljica Barbara Kampjut pred dvema letoma, ko je skupaj s svojimi učenci odprla prenovljeno šolsko igrišče.

Vem, da javnost včasih z dvignjeno obrvjo posluša županove besede, da smo mesto Ljubljana velika družina, a jaz kot ravnateljica ljubljanske osnovne šole marsikatero noč lažje zaspim, saj vem, da Ljubljana skrbi za svoje šole, čuti odgovornost do mladih meščanov ter podpira delo ravnateljev in učiteljev.

Ob zaključku delovnega dne z neprijetnim občutkom v želodcu pogledujem številno elektronsko pošto in se sprašujem, koliko pojasnil za svoje odločitve in pomirjujočih odgovorov bom morala danes še napisati. A nato se moj pogled iznad računalnika dvigne k leseni ploščici, ki visi nad vrati pisarne. In pred oči priplava prizor izpred začetka avgustovske seje učiteljskega zbora, katere dnevni red je napovedoval ljubljanski maraton. V mojo pisarno vstopi učiteljica in mi z nasmehom izroči majhno tablico. Na njej pa zapisan vsem dobro znani šaljivi izrek »Vsemu bom kos«, z ilustracijo kosa namesto besede.

In se spomnim, kako rada sem ravnateljica. In preden se zatopim nazaj v elektronsko pošto, si še rečem: Seveda bom(o) vsemu kos, kajti v času, ko znanstveniki iščejo rešitev, da se zdravje človeštva vrne nazaj v razmere pred covid-19, smo šole v dvanajstih spomladanskih tednih izvajanja pouka na daljavo stopile na pot sodobnega pouka 21. stoletja, s katere poti nazaj v razmere pred covid-19 ni več.