četrtek, 15. 3. 2018

"Zakaj bežiš? Ni ti treba drugam ..."

Dr. Brigita Jamnik je sodelavka v javnem podjetju Vodovod-Kanalizacija, je odgovorna oseba za skladnost pitne vode v Ljubljani, članica upravnega odbora Slovenskega društva za zaščito voda, zagovornica zdravega življenjskega sloga in občudovalka impresionistov.

Za Mestnice je takole izlila mestne impresije.

...

Z Ljubljano sva se končno zbližali pred dobrim desetletjem. Dotlej sva si bili kot oddaljeni znanki, ki se srečata le sem in tja, si ob srečanju vljudnostno pokimata in niti ne spregovorita, pa čeprav sem v mestu živela. Prestolnica me je nagovarjala potihoma, a vztrajno, me vzela za svojo in vrsto let nazaj  sem končno premagala tesnoben občutek, da je treba za vsako ceno pobegniti iz njenega primeža.

Neko zgodnje sobotno marčevsko jutro, ki se je kot mnogo vikendov v tistem času pričelo s tekaško obutvijo na nogah in z avtomobilskimi ključi v žepu, me je sveže prebujeno mesto presenetilo z vprašanjem: »Zakaj bežiš? Ni ti treba drugam ...«. Odložila sem avtomobilske ključe in zelene kotičke mesta sem odtlej spoznavala v tekaških supergah.

In tekaškega dela je bilo veliko in je še vedno ostalo nedokončano. Ko mi je odveč nekaj korakov po utrjenih površinah Rožne doline ali Centra, sicer prav nič prijaznih do mojih sklepov, preden me vzame v naročje zeleno pobočje Rožnika, Ljubljanskega gradu ali Golovca, se moje misli zatopijo v mesta, kjer, četudi so zelena, takega razkošja ni kar na dosegu roke. Ljubljana nas v tem pogledu razvaja.

Zelene ljubljanske površine so tu od nekdaj, v njih se kljub bližini urbanega hitenja občuti, da so prvinske. Torej take, ki niso le v službi meščanov, kot druge vrinjene parkovne površine. Ne glede na bližino mesta mirno živijo svoje stoletja dolgo življenje, ki je neprimerljivo s človeškim, in nam prijazno dovolijo, da uživamo njihovo zeleno gostoljubnost.

Poklicna pot me je tesno povezala z vodo in odtlej, kamorkoli grem, vodo zaznavam z vsemi čutili. In v Ljubljani je teh možnosti obilo. S hribovitih obronkov mesta se padavinske vode stekajo še dneve po tem, ko preneha deževati. Vode dišijo. Spomladi po prebujenem življenju, poleti po prekipevanju njegove moči in jeseni po umirjenem hladu. Kličejo po tem, da jih vključimo v naš prostor, da nam bodo služile in ne, da so zgolj breme.

Na Špici, ob pospešenem dihanju in enakomernih tekaških korakih, še čutiš vonj reke, na poti do Centra pa se obrečni prostor umika. Reka, ki je omogočila nastanek mesta, se vse bolj pokori nekdaj izjemni, a danes zgolj tradicionalni inženirski rešitvi, ki je rešila Ljubljančane pred poplavnimi vodami, hkrati pa reko nehote oddalji od naših poti. Porodi se vprašanje. Bi bila lahko današnja rešitev za reko drugačna, še bolj zelena? Odgovor, ki se mi ponuja, je zagotovo pozitiven - da, zelo verjetno.

Reka Sava, ki jo obiskujem s kolesom in je značajsko tako drugačna od Ljubljanice, pa nam kroji lastnosti, meni tako ljube, pitne vode. Podoba mesta je povezana z Ljubljanico, ki teče skozi njegov center, a pitna voda in s tem vitalnost in življenjska moč mesta - kdo bi si mislil - se napajata iz  najdaljše slovenske reke. Z vrha Šmarne gore se moj pogled zato najprej zaustavi na njenem toku proti jugovzhodu. Ni videti naplavin, množice rečnih rokavov, pragov in brzic, kot so bili tu nekoč, ampak zgolj rečno strugo, na obliko katere je vplival človek s svojimi dejanji.

Oni dan sem se znašla v prenovljenem centru mesta. Izstopim iz avtobusa in se zazrem v tla, v prelep mozaik tal ob Slovenski cesti. Mine nekaj trenutkov, da zgroženo ugotovim, zakaj se zdi spremenjen. Dopolnjen je s sivimi sledmi ostankov žvečilnih gumijev, z neizpodbitnim dokazom neprebavljive neobčutljivosti nekaterih, ki odgovornosti in olike še niso privzeli v svojo osebnostno kulturo. Prepovedati in sankcionirati odmetavanje žvečilk v Ljubljani, iztrebiti to neolikano vedenje, ta izraz popolne neobčutljivosti do drugih in odraz neodgovornosti do okolja? Prepovedi niso vedno prava smer, a če ne gre drugače, sem za.

Naša ravnanja govorijo o nas zelo na glas.

---

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.