sreda, 4. 10. 2017

Zakaj živeti v Ljubljani?

Blaž je direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, katerih ustanoviteljica je Mestna občina Ljubljana. Sicer pa živi v Trnovem, je strasten ljubitelj trnovske solate in kulturne dediščine našega glavnega mesta.

---

V prijetni junijski večerni uri sem imel priložnost sedeti v enem izmed ljubljanskih lokalov, z dvema tujima umetnikoma. Klepet o tem in onem, kako je živeti pri njih in kako tukaj. Skratka pogovori, s katerimi raziskujemo našo in tujo stvarnost. Tipično ob podobnih situacijah, ju  je Ljubljana navduševala s čistostjo ulic, pestro ponudbo prijetnih lokalov, ogromnim številom kulturnih dogodkov na prostem, ki so mimogrede še brezplačni, kar je za nekoga iz tujine, kar težko razumljivo, do zelenega mestnega zaledja, ki omogoča, da si v enem dnevu na mediteranskem morju ali pa v objemu alpskih vršacev.

Ko sem jima razlagal, da je presneto težko hoditi po mestu, da ne bi srečal vsaj deset dobrih in malo manj dobrih znancev in da je kozmopolitski pridih še precej daleč od naše metropole, sta mi ugovarjala, da sta se oba  naveličala hektične borbene strategije množic. Skratka življenja v kaosu prometnih in človeških nerazrešljivih ugank. Jasno sem jima dal vedeti, da je naše mesto pač majhno in da ima v sebi precej provincialnega duha. Prepleteno je s tem, da  vsi vedo o vsakem precej več, kot on sam in da je slovenska navada oziroma že kar frustracija, da ne cenimo in obožujemo nekoga ,ki bi bil malce bolj uspešen del naše skupnosti. Sledil je traktat o tem, kako so pri njih razlike med posameznimi »kastami« nepredstavljive in da je socialna struktura dobesedno zmaličen odsev, odnos med peščico bogatih in množico revnih, ki nimajo prav nikakršnega dostopa do tako opevane države blaginje.

Ko sta izvedela, da moja pot v službo predstavlja petminutno vožnjo s kolesom, sta se začela držati za glavo in hitela razlagati ter kriliti o njuni vsakodnevni enourni kalvariji vožnje z metrojem v center mesta, ki se velikokrat podaljša zaradi stavk ali protiterorističnih ukrepov.

Nikakor jima nisem hotel slikati Ljubljane kot mesta, kjer se cedita med in mleko, pa vendar sem moral priznati, da bi v njunem mestu res težko živel, razen, če seveda ne bi imel financ v izobilju. Morda sem pa res razvajen z dobrinami, ki jih, vsak dan, niti ne opazim.

Po popitih nekaj kozarcih vina je sledil končni udarec.

Prisedel nam je Norvežan, srednjih let, ki je sedel v bližini in z enim ušesom poslušal našo vehementno razpravo. Po kratki predstavitvi, kdo in od kod je, je na kratko razložil, da je dve leti iskal kraj, kjer se bo ustalil in preživel večino svojega življenja. Kraj, ki bo v največji meri zadovoljil predstave o mestu, kjer se mu zdi kvaliteta življenja najboljša, najbolj pisana na kožo.  Vsi v en glas smo pogledali najprej sebe in nato še njega in ga nato vprašali: » Ja super in kje je to ?«

Njegov odgovor je bil kratek: »Ljubljana«.

---

Zgodba iz sklopa MESTnice izraža stališče avtorja Blaža Peršina, sodelavca v Mestni občini Ljubljana. Besedilo je bilo pred tem objavljeno v Dnevniku v rubriki Mislim svoje mesto 2. 8. 2017.

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.