Branka Trčak je biologinja, sodelavka na Oddelku za varstvo okolja. Njeno ožje področje je botanika, poznavanje rastlin in njihovih življenjskih prostorov ter iskanje načinov kako ohraniti najbolj ranljive vrste. V projektu Applause se na Oddelku za varstvo okolja ukvarja z invazivnimi tujerodnimi rastlinami in njihovo uporabnostjo.

Sprehodi po mestu so mi zelo pri srcu, vendar so mi v Ljubljani najljubši kotički tisti, ki so večini meščanov skriti. To so tisti deli mesta, ki jim v bistvu ne rečemo več mesto, ampak narava. Tam lahko najdemo veliko zanimivih in redkih rastlin, med njimi tudi orhideje ali kukavičevke.

Orhideje, ki rastejo pri nas v naravi, nimajo tako razkošnih cvetov, kot jih imajo gojene, ki krasijo naše okenske police. Njihovi cvetovi so manjši, vendar so od blizu prav tako, ali še bolj imenitni.

V Sloveniji uspeva preko osemdeset različnih vrst orhidej, le malokdo pa ve, da približno polovico teh najdemo tudi v ljubljanski občini. Ne le to, le streljaj iz mestnega jedra naletimo na razkošje številnih bolj zahtevnih vrst orhidej, kar pomeni, da ne prenesejo gnojenja travnikov, potrebujejo veliko svetlobe in pravo količino vlage in ne smejo jih preraščati druge vrste.

Na tak način so divje orhideje lahko konkurenčne drugim vrstam. Kadar takšne površine pognojimo, uredimo v trate, na katerih povečini uspeva ena ali dve vrsti trave, ali jih pozidamo, smo življenjski prostor za orhideje uničili.

Nov življenjski prostor si bodo težko poiskale, saj primernih travnikov zaradi prezgodnje in prepogoste košnje ter obilnega gnojenja primanjkuje. V Ljubljani imamo to srečo, da se je tu še danes ohranilo nekaj travišč, na katerih rastejo divje orhideje. Spomladi lahko na njih najdemo mačja ušesa, navadni kukovičnik, navadno močvirnico in številne druge lepotice. Žal pa jim tu poleg spremenjene rabe travišč grozijo tudi druge rastline, ki smo jih kot okrasne, gospodarsko pomembne, užitne, prinesli iz drugih delov sveta.

 

Z njimi ni nič narobe, brez mnogih, kot so krompir, koruza, paradižnik, paprika, bi težko preživeli, številne nam krasijo domove in vrtove. Zanje moramo skrbeti, jih zalivati, gnojiti, presajati. Nekatere tujerodne vrste pa so se tu “udomačile” do te mere, da se same razmnožujejo in se selijo tudi v naše naravne sestoje.

Govorimo o tujerodnih invazivnih vrstah. Pogosto se razraščajo zlasti ob vodotokih, recimo japonski dresnik in žlezava nedotika. Od dreves so zelo invazivne robinija, amerikanski javor in veliki pajesen. Ob poteh in na njivah pa se pojavlja pelinolistna ambrozija, ki je zoprna zlasti zaradi močne alergenosti. Že dolgo opažamo, da te vrste ne povzročajo škode le v naravi, ampak tudi v gospodarstvu.

Japonski dresnik lahko zraste skozi steno in proti naši volji postane sobna rastlina, v razpoke hiš in pločnikov se naseli veliki pajesen, ki hitro zrase v visoko drevo. Nekaterih invazivnih tujerodnih rastlin verjetno ne bomo mogli povsem izkoreniniti, pomembno pa je, da okolje stalno opazujemo in pravočasno ukrepamo, če opazimo grožnjo zaradi pojava nove tujerodne vrste.

Od novembra 2017 Mestna občina Ljubljana kot vodilni partner skupaj z desetimi partnerskimi organizacijami sodeluje v projektu Applause — od škodljivih do uporabnih tujerodnih rastlin z aktivnim vključevanjem prebivalcev. V projektu skušamo iz slabega potegniti nekaj dobrega.

Tako smo iz dresnika, zlate rozge in robinije že izdelali papir, preizkušamo uporabnost lesa invazivnih vrst dreves in grmov, ugotavljamo, katere od teh rastlin lahko uporabimo v prehrani, kako lahko proces izdelave papirja s pomočjo mikroorganizmov naredimo okolju prijaznejši, natančno popisujemo rastline na terenu, da vemo kje in kako ukrepati. Sama sem vpeta v vsa področja, ki se jih loteva projekt, najbolj pa v ozaveščanje meščanov in meščank o problematiki invazivnih tujerodnih rastlin ter v popisovanje rastlin v naravi.

Največji izziv zame še vedno ostaja, kako ohraniti tiste ranljive domače vrste rastlin. Zavedati se moramo, da tu ne gre le za ohranjanje samih vrst, ki so se sicer oblikovale tisočletja. Z njihovim ohranjanjem ohranimo tudi naravno okolje in biotsko pestrost, v katerih vsi uživamo. Nenazadnje na tak način skrbimo tudi za naše zdravo okolje in okolje naših zanamcev.

---

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.