Celjski grofje

2. predavanje iz cikla »Plemiške rodbine na Slovenskem«

 

Gospodje Žovneški, od leta 1341 grofje Celjski, so bili nedvomno ena najpomembnejših srednjeveških dinastij z izvorom in posestjo na današnjem slovenskem ozemlju. Od skromnih začetkov v Celjski kotlini sredi 12. stoletja so se v treh stoletjih povzpeli med državne kneze nemškega cesarstva, v sam vrh tedanje evropske plemiške elite. Pogosto pozabljamo, da je bila Barbara Celjska cesarica, Herman Celjski tast in najpomembnejši diplomat ogrskega, češkega in nemškega kralja ter cesarja Sigismunda, zadnjega celjskega kneza Ulrika pa so celo v daljni Kastilji poznali kot »bogatega nemškega plemiča, cesarjevega nečaka«. Vloga Žovneških do začetka 14. stoletja še ni dajala slutiti, kako bleščeč vzpon jih čaka v prihodnosti. Njihova dejavnost je bila omejena na Savinjsko dolino, kjer so sicer sodili med vplivnejše družine, a brez izrazitejšega pomena v širšem okolju.

Okoliščine so se spremenile po vključitvi Savinjske doline v okvir vojvodine Štajerske po letu 1311. Žovneški so postali štajerski deželani in naslednje stoletje zvesti zavezniki svojih novih gospodov Habsburžanov. Prvi veliki uspeh trezne politike je bilo povišanje v grofe Celjske leta 1341, ki ga je spremljala načrtna ozemeljska politika v Posavinju (pridobitev več deset gradov). Od sredine 14. stoletja so kot najemniški vojskovodje zvesto služili Habsburžanom in jim obenem pomagali s posojanjem precejšnjih denarnih vsot. To je z nakupovanjem in prejemanjem gospostev v zastavo omogočilo izjemno ozemeljsko širitev, ki je iz Posavinja že temeljito posegla v ostale dele Štajerske, na Kranjsko in Koroško (leta 1383 so imeli v lasti že okrog 66 gradov). Izjemen porast ugleda in moči Celjskih lepo ponazarjajo poročne povezave, ki so do začetka 15. stoletja že segale na Bavarsko, Švabsko, v Bosno, na poljski dvor in zlasti na dvor tedaj vodilne vladarske dinastije v cesarstvu – Luksemburžanov. Prva četrtina 15. stoletja je pomenila vrhunec moči Celjskih v širšem slovenskem prostoru, ko so bili dejansko brez pravih tekmecev. V lasti so imeli okrog 125 gradov, 12 mest in 30 trgov.

Naslednje obdobje je prineslo trenja in tragedije znotraj družine, predvsem pa spopad s Habsburžani za prevlado nad današnjim slovenskim ozemljem. Celjski so se morali leta 1443 ukloniti in se odpovedati velikemu cilju – svoji neodvisni kneževini. Povišanje med državne kneze cesarstva je sicer pomenilo vrhunec ugleda družine, vendar pa je njihova realna moč upadla. Zadnji predstavnik dinastije Ulrik II. je usmeril svojo energijo v veliko politiko v Avstriji, na Češkem in zlasti Ogrskem, kar pa se je tragično končalo z njegovo nasilno smrtjo leta 1456. Vsi trije potomci so mu umrli že v mladosti in tako je z Ulrikovo smrtjo zatonila tudi velika dinastija. Ostale so le tri zlate zvezde.

 

Predavatelj dr. Miha Kosi je znanstveni sodelavec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. Posveča se srednjeveški zgodovini, zlasti historično-geografskim vprašanjem. Je avtor dveh monografij: Templjarji na Slovenskem (1995) in Potujoči srednji vek (1998) ter vrste razprav doma in v tujini. Je tudi eden od treh urednikov zbirke Thesaurus memoriae, ki izhaja pri Zgodovinskem inštitutu ZRC SAZU.

 

Cena vstopnice:
- odrasli: 3,00 €
- dijaki, študenti, upokojenci: 2,00 €

Prodaja vstopnic: Info center na Ljubljanskem gradu, spodnja postaja vzpenjače, www.ljubljanskigrad.si ter na vseh prodajnih mestih www.mojekarte.si. Uro pred predavanjem bodo vstopnice v prodaji tudi na blagajni Razglednega stolpa.

 

Za obisk predavanja priporočamo vožnjo s tirno vzpenjačo.