Koščki svetlobe

Drama Koščki svetlobe mladega avtorja Simona Longmana, ki piše intimne zgodbe in zelo globoko raziskuje človeške odnose, govori o razlikah, ki vodijo v različne življenjske izbire, o stvareh, ki jih zavestno obdržimo v spominu, o stvareh, ki smo se jih odločili pozabiti, o obžalovanju, o opustelih življenjskih ciljih, o negotovosti in hkrati trdnosti odnosov med sorojenci, o besedah, ki tako pogosto nimajo moči povedati tistega, kar bi bilo najnujnejše, predvsem pa o odgovornosti: odvrženi, sprejeti, vsiljeni. Besedilo je melanholično in hkrati duhovito, turobno kot deževni Midlands in hkrati svetlo, Jessine in Sarine besede trde in hkrati poetične, prestrašene in hkrati upajoče.

 

Kratka zgodba

Sara in Jess sta sestri. Sara je stara devetindvajset, Jess pa trideset let. Sara sama živi v mestu ob reki v osrednjem delu Anglije, imenovanem Midlands. Živi v hiši, v kateri sta včasih živeli tudi Jess in njuna bolna mama. Ta je pred več kot desetimi leti umrla, Jess pa izginila in se Sari ni več oglasila. Nekega deževnega večera se Jess pojavi pred Sarinimi vrati. S seboj ima nahrbtnik, poln steklenic različnega alkohola, v rokah pa posodo z zlato ribico, ki ji je ime Pablo Hernandez. Jess proseče vpraša Saro, ali lahko vstopi. Molčeča Sara sestri ponudi zavetje pred nevihto. V noči, ki sledi (dogajanje se odvrti v enem večeru in eni noči), Jess veliko govori: o rjavi reki, ki teče mimo njunega starega doma, o njuni skupni preteklosti, o otroštvu v Midlandsu, o nemiru, ki jo je gnal v brezciljno potikanje po deželi (Sara je medtem ostala doma in si našla službo v pisarni), o spominih (v katerih se Jess in Sara pogosto ne ujameta), pa tudi o koščkih svetlobe, ki se včasih znajdejo na nebu na kresno noč ali na površini reke, ko nanjo posveti sonce, o koščkih svetlobe, ki življenju dajo smisel, čeprav samo za trenutek. Ko Jess govori, je Sara večinoma tiho. Dolgo ni jasno, v kakšnih razmerah sta se sestri razšli in ali lahko svoj odnos zdaj obudita. Jasno pa je, da Jess, čeprav se trudi povedati čim več in sestri čim bolje pojasniti svoje odločitve, najbolj ključnih, bolečih stvari o sebi še vedno ne more razkriti …

 

Iz članka o uprizoritvi (Anja Krušnik Cirnski Izgubljene duše v morju življenja)

Simon Longman je ustvaril dva ženska lika, od katerih za nobenega ne bi mogli reči, da je srečen ali pa dobro situiran. Jess je najverjetneje brezdomka in alkoholičarka, ki opravlja priložnostna dela (če sploh), Sarah pa je neskončno osamljena, čeprav ima tisto, čemur pravimo »urejeno življenje«, življenje po predpisih: dela v pisarni, kjer spregovori le z redkokaterim sodelavcem, ima kolikor toliko solidno plačo, gre po nakupih in pride domov. Razkorak med sestrama je ogromen. Iz koščkov besedila razbiramo drobce njune preteklosti, iz katere je važna predvsem informacija, da je Jess odšla, medtem ko je Sarah skrbela za hudo bolno mamo. Razlika med sestrama je opazna tudi v formi: medtem ko Jess govori in govori, »ker se bo sekirala tudi zaradi tišine in bo kar govorila in govorila in besede ji bodo padale iz ust in filale zrak okrog njiju, dokler se ne bosta zadušili«, je Sarah tiho. Jess govori iz potrebe po govorjenju, iz čistega strahu pred praznino, ki zeva med sestrama: »Vidiš, Sarah, malo moraš govorit, sicer jaz ne bom utihnila.«

Čeprav bi se po tem kratkem opisu lahko bralcu zazdelo, da so Koščki svetlobe dramsko besedilo z izrazito socialno tematiko, moram poudariti, da temu ni tako. Poleg tega, da se vse skupaj dogaja na kresno noč, ko dogajanje na neki točki preraste v fantastično in v Koščkih tudi dobesedno opijanjeno, je izrazitih tudi nekaj motivov, ki prerasejo v metafore in besedilu dajo močno poetično noto.

 

Iz članka o uprizoritvi (Eva Mahkovic Brezupna. Mislim, da moram slišat, kako rečeš, da sem.)

 

Igra se zgodi v eni noči. Časovnost igre s tako zgradbo je nekoliko naporno uprizarjati, saj s svojo zgradbo (členjena je z ohlapnimi elipsami različnih obsegov) in obsegom po eni strani nakazuje trajanje in fiktivni čas daljša, po drugi pa se nikakor ne sme izogniti niti občutku uokvirjenosti z razmeroma kratko časovno enoto (ena noč), ki ni tako zelo drugačna od realnega časa, ki teče tudi v dvorani. Čeprav datum ni neposredno omenjen, lahko razberemo, da se dogaja na 4. november, ki je predvečer noči Guya Fawkesa: pomembne noči znotraj angleške kulture. V Veliki Britaniji 5. novembra praznujejo obletnico t. i. afere s smodnikom, katoliškega poskusa atentata na kralja Jakoba I. Praznik se obležuje z ognjemeti, otroci v zrak s prskalicami rišejo vzorce in besede. Od tod naslov: sparks (dobesedno iskre). Jess v svoji množici besed pogosto in z (za tako divjo punco) morda nekarakteristično poetiko in nostalgijo našteva (dobesedno) svetle trenutke svojega življenja: svetlobo, ki se poleti odbija od rjave površine sicer ogabno umazane, smeti polne provincialne reke; poletje; najbolj pa se navdušuje nad idejo, da bi lahko ustavila čas in gledala barve, ki se ob ognjemetu zlivajo po nebu. Novembrska britanska kresna noč, v kateri se motivi svetlobe in lepote (ognjemet, kresovi, prskalice) staknejo s temo, dežjem in vsemi Jessinimi negativnimi občutki do življenja, pa se zdi tudi zadnja večerja, ure odtekajo, tudi če še ne vemo, zakaj. Čeprav se nikoli zares ne izreče, zakaj je Jess sploh prišla in kaj bo, Koščki svetlobe tudi zaradi postopnega spreminjanja forme, pogostejših elips, počasne preusmeritve fokusa z Jess na Saro zvenijo, da se bo jutri nekaj ključnega spremenilo, da smo pred začetkom nečesa Drugačnega.

Igra večinoma posnema realističen govor v realni situaciji. V zadnji petini igre, ko noč že zares dolgo traja in sta Jess in Sarah že marsikaj spili in vzeli, pa se stil dramskega besedila – kot da – nekoliko preobrne. Kot da iz srečanja med Jess in Saro zdaj vstopim v Sarino glavo, polno rdečih in modrih zvezd in dežja in utrinkov in dvanajst ali več let zamolčanih občutkov. Ko Sara ustavi čas – nekaj, kar sta včasih v igri počeli in do česar čutita nostalgijo –, besedilo zamenja formo, situacija srečanja med sestrama postane tekstovna gmota nepovezanih besed, asociacij, utrinkov preteklosti, ki jih (sicer pod vplivom nedefinirane droge) zagleda Sarah, nekaj, kar bolj kot dramski tekst z realističnim dialogom zveni kot jezikovna partitura. Šele v tej novi formi, v trenutku stavljenega časa, ko je noč še najgloblja, a se bo kmalu prevesila v jutro, kmalu bo vsega konec, se Sarah lahko zares odpre in spregovori. V tem slogovnem preobratu drugačno, novo moč – čeprav so besede še vedno samo majhno, nemočno sredstvo, ki komaj uspe kaj povedati – dobi tudi samo dramsko besedilo. Drama postane poezija.

 

Zahvaljujemo se Jušu Golmajerju, da je vedril na dežju.