Roberto Zucco

Zucco je, kot edini lik poimenovan z imenom, postavljen v središče pozornosti in nosi hrbtenico dogajanja. Vzporedno spremljamo še zgodbo Punce, ki je bila po prvem srečanju s Zuccom, primorana stopiti v »zunanji« svet, pred katerim sta jo do tedaj čuvala sestra in brat. Ostali liki so označeni s svojimi poklici, vlogami, ki jih opravljajo, funkcijami. In vendar prav te »funkcije« v končni točki opredeljuje in spregovorijo o Zuccovih umorih bolj kot sam razlog zanje. Svet, v katerem se suka Zucco, pa je pisan in nikakor enoten ali celovit, in tako tudi odnos do umorov ne more biti enoten. Če se pri tem osredotočimo na »zunanji« svet iz katerega je izključen »notranji« svet disfunkcionalne družine, ki deluje kot simptom sveta, bi ga lahko v grobem razdelili na Mali Čikago, mestno četrt s »kurbirskim hotelom«, kjer vladajo »kurbe« in preostalo mesto, ki je polno »žensk« in »moških«, kakršne spremljamo v prizoru, ki se odvija v parku. Imamo torej kurbirski hotel in park. Koltès je v intervjuju 1983 povedal: »Ljudi vedno bolj delim na dve kategoriji: tiste, ki so obsojeni in tiste, ki niso«. (cit. v Benhamou 2009: 19). In njegova dramatika se osredotoča predvsem na »obsojene«, pri Zuccu so to tisti iz Malega Čikaga.

Mentorji

Dramska igra in gledališka režija:
doc. Branko Jordan
izr. prof. Jernej Lorenci

Dramaturgija:
Doc. dr. Blaž Lukan
Izr. prof. dr. Tomaž Toporišič

Scenografija:
Izr. prof. Jasna Vastl

Kostumografija:
Prof. Janja Korun
Asist. mag. Tina Kolenik

Jezik in govor:
Asist. dr. Nina Žavbi

Produkcija: Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Univerze v Ljubljani

red. prof. Aleš Valič,
predstojnik Oddelka za gledališče in radio

zanj
Mija Špiler
gledališka producentka