Tartuffe

Tartuffe govori o človeku, oblečenem v sutano, ki v imenu Boga zapelje ženo slaboumnega pobožnjakarja. 

Kratka vsebina

Glavni lik komedije je zaslepljeni Orgon. Oče, glava družine, ki v imenu dobrote in želje po večnem življenju v hišo povabi popolnega neznanca. Družina, razen Orgonove mame, nad očetovim dejanjem ni pretirano navdušena, a se zaradi gosta ne vznemirja preveč. Živi lagodno, udobno plemiško življenje, dokler si Orgon ne premisli glede dogovorjene poroke med Marijano in Valerjem. Svojo edino hčer želi poročiti s Tartuffom. Takrat se mu družina upre. Po neuspelem načrtu Orgon besni in od doma nažene svojega sina ter ga razdedini. Vse premoženje prepiše Tartuffu. Ko v drugem poskusu družini končno uspe Orgonu odpreti oči, je prepozno, saj je že vse premoženje v Tartuffovih rokah. Tartuffe družino napodi iz hiše, kralju pa ovadi Orgona, ki je pred zakonom kriv, saj je pri sebi skrival škatlo prijatelja Argasa, v kateri so dokazi, da se je boril proti kralju. Komedija se zaplete do te mere, da se skoraj prevesi v tragedijo, saj Orgonu grozi zapor, družini pa izguba vsega premoženja. A kar naenkrat v komediji kot deus ex machina posreduje kralj, ki preko sla pošlje odločbo, da je treba Tartuffa aretirati in Orgonu vrniti vse premoženje, saj je Tartuffe stari prevarant. Tartuffe tako v želji po vedno večji moči in oblasti pokoplje samega sebe. Najprej, ko želi zapeljati Orgonovo ženo Elmiro, potem pa stori še usodno napako, ko se s škatlo odpravi h kralju, ki ga spregleda.

Molière in ozadje Tartuffa (povzeto po člankih gledališkega lista)

Oče Jeana-Baptista Poquelina (1622–1673) je bil kraljevi tapetnik na dvoru Ludvika XIII. Kot sin in vnuk tapetnikov je bil prepričan, da bo družinski posel prevzel njegov prvorojenec. Na dedovo inciativo, s katerim sta izredno rada zahajala v gledališče, so Jeana-Baptista poslali študirat k jezuitom.

Z imenom »Molière« se je prvič podpisal pod notarsko listino. Ne kot tapetnik, kar bi si želel oče, ne kot odvetnik, za kar se je izšolal, pač pa kot igralec. Junija 1643 namreč s prijateljico Madeleine, njeno sestro in njenim bratom ter še z devetimi igralci ustanovijo Preslavno gledališče (Illustre Théâtre), ki zaradi dolgov kmalu propade. Pridružijo se gledališki skupini Charlesa Dufresna in Molière sčasoma prevzame njeno vodenje. Od leta 1645 dalje igrajo po južni Franciji, dokler jih jeseni 1658 ne doleti posebna čast: v Louvru nastopijo pred Ludvikom XIV.; prav on je od leta 1665 njihov pokrovitelj. Leta 1664 je igralec in dramatik Molière sicer že na vrhuncu slave, a si je zaradi iger, ki jih je pisal in uprizarjal, nakopal tudi nemalo sovražnikov.

Tartuffe, prvotno naslovljen kot Orgon, ki tedaj obsega šele tri dejanja, je premierno uprizorjen 12. maja 1664. Govori o človeku, oblečenem v sutano, ki v imenu Boga zapelje ženo slaboumnega pobožnjakarja. Osuplost in ogorčenje vseh gledalcev, predvsem pa Družbe svetega zakramenta, sta tolikšna, da se dvorana zavije v molk. Omenjena Družba je takoj po prvi uprizoritvi Tartuffa v Versaillesu prepovedala igranje te »hudobne komedije«, saj naj bi bila nevarna za moralno moč katoliške cerkve. Kljub temu da se je kralj Ludvik XIV. na predstavi zelo zabaval in nasmejal do solz, je komedijo prepovedal, saj mu je bilo ljubše, da so pobožnjakarji pustili na miru njegovo nekrščansko življenje in njegov dvor. Cerkev je trdila, da ukvarjanje z zadevami krščanske morale in religije ni stvar odra. Molière je delo pet let popravljal, spreminjal, dopisoval, zlagal, pilil dialoge ter znova in znova dokazoval, da to ni napad na prave pobožneže, temveč na lažne pobožnjakarje. Kralj je pridobival moč in Molièrovo igralsko skupino je oklical za svojo, poklical je Molièra in mu dovolil, da igrajo Tartuffa. Tako so izvirno komedijo v petih dejanjih z naslovom Tartuffe ali Slepar uprizorili 5. februarja 1669 in v vlogi Orgona je nastopil sam avtor. Že v prvi sezoni so odigrali sedemintrideset ponovitev, zaslužek pa je znašal petinštirideset tisoč liver. Poslej je Sončni kralj eden Molièrovih največjih občudovalcev in tudi prijateljev. To je bilo štiri leta pred Molièrovo smrtjo, v času, ko je že bolehal, in v času, ko sta bila Ljudomrznik in Don Juan, ki s Tartuffom sestavljata kritično-politično trilogijo, že uprizorjena.

V Sloveniji smo dobili prvi prevod Tartuffa šele leta 1933, prevedel ga je Oton Župančič, in prva slovenska uprizoritev je bila všeč meščanskemu občinstvu, ki je takrat zahajalo v gledališče. Kasneje sta ga prevedla še Aleš Berger (2007) in Primož Vitez (2015). Beseda tartif je postala oznaka za hinavca oziroma licemerca in jo najdemo tudi v SSKJ. Vsak izmed prevajalcev pa je podnaslov L’Imposteur prevedel drugače: Svetohlinec, Prevarant oziroma Slepar. Na slovenskih institucionalnih odrih je bil Tartuffe uprizorjen devetnajstkrat, režirali so ga Dušan Jovanović, Mile Korun (dvakrat), Vito Taufer, Matjaž Zupančič ter mnogi drugi.

Da je beseda tartif s svojimi izpeljankami postala del slovenskega besedišča, gotovo dokazuje, kako odmevne so uprizoritve te znamenite igre v slovenskem prostoru. V Tartuffu je Molière neusmiljeno obračunal s hipokrizijo cerkvenih in dvornih dostojanstvenikov, pa tudi z naivnostjo in lahkovernostjo verujočih podložnikov. Nakopal si je neodpustljive zamere, saj so se mnogi v igri prepoznali. Igra je bila nekaj let prepovedana in vrstili so se celo pozivi, naj komediografa sežgejo na grmadi. Da ta žlahtna mojstrovina, ki je nastala že pred toliko stoletji, nagovarja tudi nas, nedvomno priča o univerzalnosti njenega temeljnega konflikta.

 

V uprizoritvi je uporabljen odlomek skladbe At Last avtorice Ette James.