Župan Zoran Janković je v Mestni hiši sprejel častnega meščana prof. dr. Franceta Bučarja, ki je 2. februarja 2013 praznoval 90. rojstni dan.

Prof. dr. Bučar se je ob tej priložnosti vpisal v spominsko knjigo mesta Ljubljana.

Prof. dr. France Bučar je naziv častni meščan Ljubljane prejel leta 2009 in takrat je bilo v obrazložitvi nagrade zapisano:
"Naziv častnega meščana mesta Ljubljana prejme dr. France Bučar zaradi izjemnih zaslug, znanja in ugleda profesorja dr. Franceta Bučarja in s tem njegovega prispevka k razvoju Mestne občine Ljubljana ter k razvoju njenih dobrih medmestnih in mednarodnih odnosov.
Doktor pravnih znanosti in publicist France Bučar se je rodil leta 1923 v Bohinjski Bistrici. Po končani klasični gimnaziji je študiral na Pravni fakulteti v Ljubljani. Leta 1942 je bil zaradi sodelovanja z OF aretiran in nato zaprt v Italiji (Gonars, Novara, Fara Novarese, Parma). Spomladi 1944 je bil poslan v Nemčijo, od koder je že na poti pobegnil in uspel priti v partizane (Gorenjski, pozneje Kokrski odred), kjer je ostal do konča vojne. Po demobilizaciji je študij nadaljeval in leta 1947 diplomiral na pravu ter se kot pripravnik zaposlil na Sekretariatu za zakonodajo Vlade LRS. Leta 1953 je bil imenovan za šefa kabineta podpredsednika Izvršnega sveta Ljudske skupščine LRS in ko slednji postane zvezni sekretar za blagovni promet, z njim v isti funkciji preide v ta sekretariat v Beogradu. Leta 1956 je obranil doktorsko disertacijo in se naslednje leto vrnil v Ljubljano, kjer je bil postavljen za sekretarja Odbora za gospodarstvo Republiškega zbora slovenske skupščine.
Od leta 1950 v dnevnem tisku objavlja skoraj tedensko, hkrati pa sodeluje tudi v strokovnih publikacijah, ki se ukvarjajo s problemi upravno-pravnega pa tudi širšega družbenega področja (Ljudska uprava, Pravnik, Teorija in praksa itd.).
Leta 1959 je dobil Eisenhowerjevo štipendijo v ZDA za enoletno strokovno izpopolnjevanje za vodstvene posle, kar je dodatno spodbudilo njegovo analitičnost, kritičnost in pronicljivost.
Leta 1963 je postal pomočnik republiškega sekretarja v Sekretariatu Skupščine SRS, leta 1964 pa sekretar Republiškega zbora Skupščine SRS.
Na Pravni fakulteti je že od leta 1962 predaval kot honorarni docent, od leta 1965 pa kot izredni profesor za javno upravo. Študente je pri svojih predavanjih uvajal v sistemsko teorijo, sodobne organizacijske teorije oziroma v teorijo odločanja in upravljanja, s čimer je močno presegel okvire, ki navadno opredeljujejo predmet javna uprava. V tem času je objavil tudi temeljna dela s področja uprave, in sicer obsežen Uvod v javno upravo (1969), Vprašanja sodobne organizacije (1971), Podjetje in družba (1972) ter številne razprave in članke.
Leta 1978 mu je bilo po ukazu ČK ZKS zaradi "pomanjkanja moralno-političnih kvalitet" onemogočeno nadaljnje delovanje na fakulteti, formalno z »odpustom iz službe« kot najvišjo možno disciplinsko kaznijo.
Leta 1981 izide njegova nova knjiga Upravljanje. Je soavtor znane 57. številke Nove revije s prispevkom »O pravnih načelih slovenske nacije«, s katerim se je uvrstil med teoretske utemeljitelje samostojne slovenske države.

Ob tem idejnem sodelovanju je postajal tudi realno politično dejaven. Sodeloval je pri vseh etapah političnega osamosvajanja Slovenije, od ustanavljanja političnih strank (Slovenska demokratska zveza), pri t.i. pisateljski ustavi, oblikovanju političnih stališč v soočenju s tedanjo politično strukturo, svojim nastopom v odboru za Srednjo in jugovzhodno Evropo Evropskega parlamenta (1988), v Odboru za varstvo človekovih pravic, delovanju v Demosu, pri Majniški deklaraciji in volitvah za novo demokratično skupščino (1990), ko je bil na listi SDZ izvoljen za poslanca Skupščine RS, nato pa postal njen predsednik. Kot predsednik te skupščine je vodil njeno delovanje oz. sodeloval pri vseh aktih, ki so vodili do državne osamosvojitve, jo tudi formalno razglasil in sodeloval pri oblikovanju nove slovenske ustave in tudi pri aktih za formalno priznanje nove samostojne države.
Ves čas sodeluje tudi v PEN. Je ustanovitelj (1992) in predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, ki je maja 2006 v Ljubljani organiziralo zasedanje predsedstva Mednarodne panevropske unije. Oktobra 2008 pa je prav tako v Ljubljani v organizaciji Slovenske panevropske mladine potekala mednarodna konferenca na temo "Medkulturni dialog", obeh dogodkov pa se je udeležilo veliko uglednih domačih in tujih gostov.
Redno se ukvarja s publicistično dejavnostjo (npr. Usodne odločitve (1988), Ujetniki preteklosti (1995), Demokracija in kriza naših ustavnih institucij (1998), Na novih razpotjih (2006), Rojstvo države (2007». Po več letih je bilo ugotovljeno, da za njegovo odstranitev s fakultete ni bilo nikakršne utemeljene osnove, Univerza pa mu leta 1999 podeli naslov Zaslužni profesor.
Je nosilec dveh najvišjih državnih odlikovanj: Zlati častni znak svobode RS (1992) in Red za izredne zasluge RS (2008).

Nedvomno je France Bučar izjemna osebnost in velik misleč. Vedno je cenil resnično, jo s svojo intelektualno prodornostjo pogumno iskal in dokazoval ter posredoval naprej. Zgodaj je spoznal, katera dejanja so potrebno za to, da se zaščiti slovenski narod ter človekove pravice na območju Slovenije in da se zagotovi človeka vredna prihodnost v tem delu Evrope. Njegova spoznanja so se vselej povezovala z evropsko vizijo in perspektivo in s svetovnim humanizmom.

Profesor Bučar je tudi pragmatičen človek. Išče praktične in konstruktivne rešitve za graditev pravnih odnosov v družbi, ki omogočajo, da se slovenska družba razvila naprej. Zato se slovenska strokovna in druga javnost nanj rada obme po nasvet, rada sliši njegovo kritično mnenje in njegove pronicljive usmeritve, ki so v dobrobit slovenskega naroda. Njegov prispevek k uspehu slovenske zgodbe je neprecenljiv. In kot je ob podelitvi Reda za izredne zasluge RS povedal predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk, gre Francetu Bučarju zahvala, "da imamo lastno državo, da smo se dobro vključili v evropsko skupnost in v svet v širšem smislu in da nam vse to daje veliko razlogov za optimizem in upanje v resnično dobro prihodnost".