V 93. letu starosti se je poslovil Jurij Gustinčič, častni meščan Ljubljane, pronicljivi analitik svetovnih družbenih in političnih dogajanj ter doajen slovenskega novinarstva.

Jurij Gustinčič je bil kot sin Dragutina Gustinčiča, enega ustanoviteljev komunističnega gibanja na Slovenskem, in matere Anice Lokar iz Vipave, potegnjen v vrtinec zgodovinskega dogajanja že kot otrok. Rojen je bil 30. avgusta 1922 v Trstu, otroštvo je preživljal na Dunaju in v Ljubljani, leta 1932 pa so se preselili v Moskvo, kjer je obiskoval nemško gimnazijo, saj je bil oče prepričan, da bo v Nemčiji kmalu izbruhnila revolucija. Gustinčič je vedno dejal, da je bilo tudi v tistem prostoru in času mogoče diskutirati o vsem, samo da je bilo treba najti način – še več: njegova poanta je bila, da je vse, kar človek hoče in mora povedati, mogoče javno povedati v vsakršnih okoliščinah. Človek se ne more izgovarjati na cenzuro. V kolumni iz Mladine, ki jo je postavil na začetek svoje knjige Nismo angeli, je Gustinčič zapisal: »Pozneje sem se prepričal, da je ni cenzure, ne glede na režim, ki bi lahko onemogočila, da se napiše, kar se hoče, četudi oblast in uredniki in ideologija temu nasprotujejo. Novinar se mora samo vprašati, kako to narediti – in ostati živ.«

Gustinčič je delal v novinarskem poklicu več kot sedemdeset let. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo leta 1941 je – v tem času je bil študent zgodovine – kot navdušen antifašist najprej hotel iti na fronto, a ker ni bil sovjetski državljan, so ga poslali nazaj in zaposlil se je na moskovskem radiu v uredništvu slovenskih oddaj. V letih 1942–1943 je bil Gustinčič urednik slovenskih oddaj na radiu Tbilisi. Leta 1944 je vstopil v jugoslovansko brigado, ki se je iz Sovjetske zveze prek Romunije napotila v Jugoslavijo in se tam pridružila jugoslovanski narodnoosvobodilni vojski. Po vojni je iz državnega uradnika, zaradi znanja jezikov je delal kot tolmač, kmalu postal novinar jugoslovanskega časopisa Politika. Legendarni ton in predvsem besede njegovega poročanja in pisanja je poosebljal njegov vrhunski profesionalizem, ogromno in vsestransko izobrazbo ter svetovljanstvom. Z vsem tem je Gustinčič legendarna osebnost ne samo slovenskega, ampak – s svojim štiriintridesetletnim delom komentatorja in poročevalca pri beograjski Politiki (njen dopisnik ni bil samo iz Prage, ampak tudi iz Londona in New Yorka), ki je bila v tistem obdobju časnik na visoki svetovni ravni – tudi jugoslovanskega novinarstva.

Gustinčič je poosebljal plemenitost novinarskega poklica, ker v svojih intelektualnih izhodišču ni bil »samo« novinar, ampak so bila njegova zanimanja zastavljena mnogo širše. Menil je, da ni večje razlike, kot je razlika med novinarstvom in literaturo, in dodal , da je literaturi in novinarstvu »skupna samo uporaba besed«. Pa vendar mu je ta distinkcija omogočala, da je v svojih besedilih najjasneje izpričeval svojo ljubezen do umetnosti, svoje neizmerno spoštovanje umetnosti. Gustinčič pa se je zavedal tudi pomena tišine za vsako resnično govorjenje in pisanje. Pred leti je v eni od svojih kolumen v Mladini napisal: »Bil bi skrajni čas, da začnemo razmišljati o tem, kdaj govoriti, kako in koliko. Da se tudi posvetimo veliki umetnosti jedrnatosti, če že ne molčanja. Umetnosti molka.« (povzeto po glasilu Ljubljana)

Slovenec in svetovljan, Jurij Gustinčič, legendarni novinar in pričevalec svetovnih zgodovinskih dogodkov, je za vedno umolknil 7. junija 2014, 10. junija 2014 pa je v Mestni hiši v njegov spomin potekala žalna seja Mestnega sveta MOL.
 

Legendarnemu novinarju in publicistu Juriju Gustinčiču je Mestna občina Ljubljana naziv častni meščan glavnega mesta Ljubljane podelila leta 2013. Najvišje priznanje Ljubljane je prejel »kot izraz najglobljega spoštovanja do izjemnega opusa sporočil in pronicljivih komentarjev, ki jih svetovljanski erudit nepretrgoma snuje že več kot sedem desetletij in z njimi širi našo vednost in razumevanje družbenega in političnega dogajanja doma in po svetu. Ljubljana iskreno ceni novinarjevo visoko kulturo poročanja iz različnih krajev sveta, s katero je postavil slovenskemu časnikarskemu jeziku najvišja, domala nepresegljiva merila. V opusu Jurija Gustinčiča so zaobseženi vsestranski uvidi, premišljene analize in slikovite interpretacije dogajanja in razmer v Sloveniji, Evropi in svetu, ki jih edinstveno žlahtnijo avtorjeve bogate življenjske in poklicne izkušnje, njegova najširša kulturna izobrazba in razgledanost ter visoka profesionalna etika«.