Ljubljanski grad je bogatejši za novo stalno postavitev – Kaznilnico na Ljubljanskem gradu, ki je na ogled v prenovljenih prostorih kaznilniških samic pod dvorano Palacij.

Nova stalna razstava Kaznilnica na Ljubljanskem gradu sledi konceptu celovite predstavitve zgodovine gradu kot neločljivega člena urbanega razvoja Ljubljane, ki je v stoletjih spreminjal svojo podobo in namembnost. Postavitev temelji na kombinaciji prezentirane stavbne dediščine samic, ki so bile zgrajene v drugi kaznilniški fazi (1868–1895) in vsebinah, ki pojasnjujejo vlogo celotnega gradu v 19. in v začetku 20. stoletja.
Prostori že sami po sebi učinkujejo utesnjeno, z razstavljenim originalnim stavbnim pohištvom v prvi samici (vrata in rešetke) pa nakazujejo obseg kaznilnice tudi v drugih grajskih prostorih. Druga in tretja samica sta namenjeni kronološki predstavitvi kaznilniških faz z arhivskim gradivom in originalnimi predmeti ene od delavnic, v kateri so kaznjenci izdelovali koščene gumbe. Predmete so odkrili pri arheoloških raziskavah na gradu. V četrti samici so kaznjenci prikazani z navidezno resničnostjo (hologramom), ki jo spremlja zvok. Pogled k zaporniku v samico skozi manjšo odprtino na vratih in imena zapornikov obiskovalcu približajo resnične ljudi in njihove zgodbe.

Kaznilnica na Ljubljanskem gradu je bila odprta oktobra 1815 in je pomenila uresničitev novih potreb po takšnem zavodu, ki so se pojavile s sprejetjem modernega kazenskega zakonika leta 1803. Z zakonikom je država pod vplivom razsvetljenskih idej reformirala in spremenila kazensko pravo in postopek. Med drugim so z zakonikom v habsburški monarhiji dokončno uveljavili kaznovanje z odvzemom prostosti oziroma t. i. prostostne kazni.

Kaznilnica je bila namenjena obsojenim moškim in ženskam iz Kranjske in Koroške, ki jih je doletela kazen do 10 let ječe. Podatki iz leta 1840 kažejo, da so na gradu prebivali obsojeni zaradi: »običajnega umora«, uboja, povzročitve hude poškodbe, ropa, javne nasilnosti, ponarejanja, največ pa zaradi kraje. Med ženskami je bilo največ zaprtih zaradi detomora; temu so sledili kraja, požig, rop, povzročitev hude poškodbe, uboj in poskus umora. V letih 1822 in 1824 so na prestajanje kazni v Ljubljano pripeljali tudi politične obsojence iz italijanskih dežel, ki so bili obsojeni zaradi simpatiziranja ali pripadnosti karbonarskemu gibanju. Kaznilnica je v grajski stavbi obstajala do leta 1849, ko so jo preuredili za potrebe vojašnice in vojaškega skladišča. Vojska se je nato leta 1868 umaknila in do leta 1895 je grad ponovno deloval kot kaznilnica. V tej fazi je potekala dodatna adaptacija, ki je vključevala tudi ureditev samic. Velikonočni potres leta 1895 je stavbo tako poškodoval, da za bivanje zapornikov ni bila več primerna. Tako je ostalo vse do leta 1914, ko je država grajsko kaznilnico ponovno oživila.

Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil Ljubljanski grad že v uporabi kot kaznilnica za kriminalce in politične obsojence. Slednjih je bilo po začetku vojne vedno več, med njimi so se znašli tudi nekateri znani Slovenci, ki so se pregrešili zoper cesarja ali državo, na primer pisatelj Ivan Cankar. Kmalu pa so začeli na grad prihajati vojni ujetniki. Najprej Srbi – ti so bili najštevilnejši – pa tudi Rusi, Angleži, Francozi in drugi. Od sredine leta 1915, ko je v vojno vstopila Italija, pa so začeli na Ljubljanski grad v velikem številu prihajati italijanski vojni ujetniki. Grad je postal karantenska postaja za vojne ujetnike, ki so prihajali s soške fronte in so po krajšem bivanju v Ljubljani nadaljevali svojo pot v večja taborišča za vojne ujetnike v Avstriji in na Ogrskem. Na gradu pa je ves čas ostala skupina ujetnikov, ki so imeli različna obrtniška znanja ali umetniški talent. Te je zadržal poveljnik karantenske postaje, major Karl vitez pl. Kern, ki je tako na gradu v nemirnem času svetovne vojne ustvaril skupnost ujetnikov, ki je ustvarjala različne izdelke in si vojne skrbi lajšala s sodelovanjem v orkestru, gledališki skupini in likovnem ateljeju.

Po koncu prve svetovne vojne so italijanski ujetniki postopoma zapustili Ljubljano. Na grad so začele nove oblasti pošiljati avstrijske vojne ujetnike iz bojev za severno mejo, kasneje pa civilne internirance iz Koroške. Do srede septembra 1919 so bili vsi ti interniranci izpuščeni, grajske prostore pa so v naslednjih mesecih naselili ljudje z družbenega obrobja.

Prenova kaznilniških samic na Ljubljanskem gradu je potekala med leti 2011 in 2013. Dela je izvajalo podjetje Dema plus, inženiring, ki je bilo izbrano v skladu z Zakonom o javnem naročanju. Vrednost prenove in opreme znaša 143.692 €; ustanoviteljica – Mestna občina Ljubljana je zagotovila sredstva v višini 96.892 €, razliko pa je zagotovil Javni zavod Ljubljanski grad.

Vsebinski nosilec razstave je Muzej in galerije mesta Ljubljane; idejno je razstavo zasnovala Irena Šinkovec. Prenovitvena dela so potekala pod nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Ljubljana. Odgovorni projektant je bilo podjetje Ambient d.o.o.

Kaznilnica na Ljubljanskem gradu je v zimskem času (med 1. 10. in 31. 3.) na ogled od 10. do 18. ure, v poletnem času (med 1. 4. in 30. 9.) pa med 9. in 21. uro. Vstop je prost.
Ogled Kaznilnice lepo zaokroži siceršnjo vsebino Ljubljanskega gradu, ki vodi od vožnje s tirno vzpenjačo, do obiska Virtualnega gradu, Razglednega stolpa in stalne razstave Slovenska zgodovina ter vseh, vsakokratnih drugih aktualnih razstav oz. vsebin.