V soboto, 4. decembra 2010, je bila v gledališču Verdi v Trstu uprizorjena predstava Nekropola Borisa Pahorja v slovenskem jeziku.

Pobudo za uprizoritev Nekropole v rojstnem mestu avtorja je dala občina Trst oziroma njen župan Roberto Dipiazza, pomeni pa začetek tesnejšega kulturnega sodelovanja med Ljubljano in Trstom.

Predstava, ki je potekala v slovenskem jeziku z italijanskimi podnapisi, je bila del programa Ljubljana – svetovna prestolnica knjige 2010. Nastala je v koprodukciji Društva Celinka, KUD Pod Topoli in Mestnega gledališča ljubljanskega.

Predstavi je sledil pogovor z akademikom Borisom Pahorjem, kandidatom za Nobelovo nagrado in glasnikom slovenske književnosti, ki v Slovenijo kot članico Evropske unije vnaša svetovljanskega duha.

Gostovanje predstave in nadaljnje kulturno sodelovanje med Ljubljano in Trstom pa so v ponedeljek, 22. novembra 2010, na novinarski konferenci v Trstu predstavili župana obeh mest, Zoran Janković in Roberto Dipiazza, načelnik Oddelka za kulturo MOL dr. Uroš Grilc, režiser predstave Boris Kobal in vodja Gledališča Giuseppe Verdi Antonio Calenda.

Boris Pahor

Boris Pahor je najpomembnejši slovenski pisatelj, ki smo ga v letu, ko Ljubljana nosi Unescov naslov Svetovna prestolnica knjige, imenovali za glasnika slovenske književnosti. Junija je premierno uprizoritev doživela dramatizacija njegove Nekropole, ki je navdušila slovensko občinstvo in katere univerzalna tema – ohranitev človečnosti v razmerah popolnega zla – kliče po izvedbi predstave tudi izven slovenskega kulturnega prostora.

Zato smo z veseljem sprejeli pobudo občine Trst in župana Trsta Roberta Dipiazze, da bi predstavo uprizorili tudi v rojstnem mestu Borisa Pahorja. Vsekakor bomo priče izjemnemu dogodku, ki premika meje dosedanjih kulturnih izmenjav med mestoma.

O predstavi

Predstava Nekropola je dramatizacija istoimenskega romana Borisa Pahorja, nastala v koprodukciji Društva Celinka, KUD Pod Topoli in Mestnega gledališča ljubljanskega. Gledališka interpretacija Nekropole spodbuja razmišljanje o etiki, zlorabi ideologij, preživetja v skrajni točki razčlovečenja, soočenju s čistim neosebnim zlom. Glede na čas, ki ga živimo, je možnost potvorb in zanikanj zgodovinskih dejstev zelo verjetna, vseskozi prisotna in zato nevarna. Sodobna dogajanja žal kažejo, da se zgodovina še vedno ponavlja in vsakokratna kolektivna amnezija ali preprosto ignoranca verjetno vodi v ponavljanja tudi v prihodnosti.

Režiser: Boris Kobal
Dramaturginja: Klavdija Zupan
Scenograf: Jože Logar
Oblikovanje giba: Uršula Teržan
Lektorica: Barbara Rogelj
Oblikovalec luči in zvoka: Boštjan Kos

Igrajo:

Gospod P: Pavle Ravnohrib
Obiskovalci - sence : Maja Eržen, Edi Gril, Damjan Kolovrat, Maruša Kos, Mojca Lavrič, Jasna Pintarič, Jasna Simončič, Marko Skok, Elvis Štiglic, Denis Tatar, Tjaša Valentinčič, Mateja Zelič

Sopranistka: Katarina Kobal
Pianist: Miha Nagode
V predstavi se izvaja skladba Vocaliza, Sergeja Rahmaninova.

Odmevi iz medijev ob ljubljanski premieri Nekropole

Režiserju Borisu Kobalu je ob sodelovanju dramaturginje Klavdije Zupan uspelo iz zajetne in kompleksne pričevanjske in premišljevalske pripovedi izbrati ter v smiselno zaokroženo uprizoritveno celoto zgostiti in zjedriti vrsto slikovitih in odrsko izzivalnih Pahorjevih literarnih fragmentov, v katerih so pretresljivo zaživeli tako grozljive odobe brezdanjega človeškega ponižanja in trpljenja internirancev v nacističnih koncentracijskih taboriščih kakor tudi izrazi površnega dojemanja in doživljanja dandanašnjih turističnih obiskovalcev teh krajev, ob katerih pa so vse bolj v ospredje stopale enkratna človeška izkušnja, umetniška moč in poklicanost njihovega tenkočutnega pričevalca, poglobljenega premišljevalca in iskrenega izpovedovalca.

Z oživljenimi paradoksi iz taboriščnega obdobja in današnjega sveta (npr.: srečanje Gospoda P z italijanskim tržaškim rojakom, s katerim zmore vzpostaviti enakopravno človeško razmerje šele v nacističnem taborišču smrti; srečanje z deklico, ki se med turističnim ogledom brezskrbno igra z visečo žico z nevarno trhlega dimnika nad krematorijem, uprizoritev preprosto in drastično oživlja presenetljivo kompleksnost življenja, izraženo v srhljivo tesni bližini med človekovo oholostjo in spravljivostjo, dostojanstvom in brezvrednostjo, otroško nedolžnostjo in naivnostjo ter spomeniško opredmeteno zločinskostjo, strahom in pogumom, ljubeznijo in smrtjo.

Slavko Pezdir, Delo