14. aprila 2015 mineva 120 let, odkar je Ljubljano je prizadel rušilni potres, ki je zahteval 11 žrtev ter povzročil ogromno škodo.

Na velikonočno nedeljo, 14. aprila 1895, pozno zvečer je Ljubljano prizadel prvi sunek rušilnega potresa. Večina prebivalcev je že spala. Zaradi zloveščega bobnenja in tresenja tal, ki je sledilo takoj potem, je Ljubljančane zajel strah in brezglavo so začeli zapuščati domove. Panika je bila nepopisna: med rušenjem dimnikov, pokanjem šip so se mešali glasno vpitje, jok otrok in lajanje psov. Potresni sunki so se vrstili vso noč, vendar niso bili tako močni kot prvi. Preprečevali so ljudem, da bi se vrnili na svoje domove, zato so bili polni vsi ljubljanski parki in trgi.

Žrtve

Sreča v nesreči je bila, da so ljudje zapustili hiše šele, ko je minil prvi potresni sunek, zato padajoče opeke niso poškodovale večjega števila ljudi. V Ljubljani in okolici je umrlo enajst oseb, nekaj pa jih je bilo ranjenih.

Ukrepi ljubljanskega občinskega sveta

Ljubljanski občinski svet pod vodstvom župana Petra Grassellija se je sestal na izredni seji naslednje dopoldne in sprejel nekaj nujnih ukrepov za pomoč najbolj prizadetim prebivalcem Ljubljane. Obenem so poskrbeli za varnostne ukrepe s tem, da so zastražili najbolj ogrožene ulice in hiše ter zaprli promet v središču mesta. Poostrili so policijski nadzor in sprejeli odredbo o ogledu poškodovanih hiš. V mestu so zaprli vse šole in ustavili delo v nekaterih tovarnah. Položaj je bil težak tudi v deželni bolnišnici. Zaradi poškodb so bile prisiljene zapreti vrata tudi ljubljanske cerkve, maševali so na prostem.

Zasilna bivališča

Nekaj dni po potresu so v mesto prispele vojaške enote, ki so začele graditi zasilna bivališča za brezdomce. Na različnih koncih mesta so v kratkem času dokončali enajst barak. Veliko Ljubljančanov je zapustilo mesto in se zateklo k sorodnikom na deželi, vendarle so ostali v mestu številni ljudje brez strehe nad glavo. Po mestu so zrasla šotorska naselja, čeprav prenočevanje v njih, zaradi aprilskega mraza, ni bilo prijetno. Premožnejši so prenočevali v vozovih in kočijah, vodstvo železnice pa je dalo na voljo vagone, v katerih je našlo prenočišče precejšnje število ljudi. Zanimivo naselje je zraslo na Mirju, kjer je brezdomcem ponudil prazne zeljarske sode in kadi Fran Jakopič.

Prehrana

Pomanjkanje se je v mestu hitro čutilo, zato so organizirali pet zasilnih kuhinj, v katerih so bodisi zastonj bodisi za nizko ceno, razdelili nekaj tisoč toplih obrokov na dan. Dunajska reševalna družba je poslala tri kuhinjske vozove. Pri organiziranju prehrane so se izkazale premožnejše Ljubljančanke pod vodstvom soproge deželnega predsednika.

Zbiranje pomoči za Ljubljano

Vsa avstro-ogrska monarhija se je odzvala klicu na pomoč in vsepovsod so organizirali zbiranje sredstev. Ljubljanski občinski svet je že v prvih dneh po potresu storil veliko, saj je sprožil reševalno akcijo za pomoč Ljubljani. Sedmega maja je Ljubljano obiskal avstrijski cesar Franc Jožef. Njegove besede, da je treba Ljubljani pomagati, so vzbudile med prebivalci veliko upanja. Ljubljani namenjena pomoč je prihajala iz vseh koncev cesarstva, posebna sredstva so mestu namenili člani cesarsko-kraljeve rodbine pa tudi drugi ugledni posamezniki, mestni sveti, društva, Rdeči križ.
Izkupički različnih koncertov, gledaliških predstav, dobrodelnih prireditev in zbiralnih akcij so bili namenjeni ublažitvi stiske Ljubljančanov.
Med pokrajinami, ki so se posebno izkazale po višini pomoči, sta bili Češka in Hrvaška. Slovanska vzajemnost se je, kakor so zapisali, znova potrdila. Veliko so k temu pripomogli posamezni člani občinskega sveta, ki so imeli tesne stike s slovanskimi narodi v okviru monarhije, posebno Ivan Hribar. Podpora je prihajala tudi iz ostalih evropskih držav in celo iz Združenih držav Amerike.

Škoda

V nekaj dneh po potresu so bile ljubljanske ulice skoraj neprehodne zaradi močnih lesenih tramov, s katerimi so lastniki podprli svoje hiše, da bi preprečili nadaljnjo škodo na poslopjih, ki bi jo utegnili povzročiti ponavljajoči se potresni sunki.

Gmotna škoda je bila precejšna. Ulice so bile polne zdrobljene strešne opeke, odpadnega ometa in kamenja, povsod so se videle poškodovane ali udrte strehe, v zidovih so zijale široke razpoke, skoraj noben dimnik ni ostal cel. Državne komisije, ki so jih organizirali v prvih dneh po potresu, so ocenjevale škodo na poslopjih. Strokovna ocena je pokazala, da bo treba v mestu podreti 145 hiš, kar je bilo več kot 10% vseh stavb. Popravila pa so bile potrebne domala vse hiše. Najmočnejše so bile poškodbe hiše v Špitalski, današnji Stritarjevi ulici, kjer so podrli vse hiše, razen ene. Podobno je bilo tudi v Gledališki ulici – današnji Wolfovi, Slonovi – današnji Čopovi ter Židovski, Gosposki, Trubarjevi, danes del Levstikovega trga, na Bregu, na Turjaškem – današnjem Novem trgu in na Kongresnem trgu.

Ljubljana po potresu

V letih po potresu je Ljubljana postala živahno gradbišče. Izdatna finančna pomoč, ki so jo zagotovili državna oblast in zakoni, s katerimi so bili hišni lastniki in obrtniki deležni podpore in ugodnih kreditov, je omogočila številne novogradnje in priliv nove delovne sile v mesto. Ljubljanski občinski svet, katerega nekateri oddelki so takoj po potresu začeli neprenehoma zasedati, je v prvem letu po nesreči skrbel predvsem za reševanje najbolj perečih problemov in pripravljal regulacijski načrt, odkupoval poslopja ter skrbel za higienske in zdravstvene razmere v mestu. Svet je takoj po potresu sprejel tudi sklep, da je treba izdelati regulacijski načrt mesta, s katerim bodo preprečili nenadzorovano gradnjo. Načrte ureditve mestnega prostora so prispevali dunajski svetnik Camillo Sitte ter arhitekta Maks Fabiani in Adolf Wolf. Občinski svet je leta 1896 sprejel predlog regulacijskega načrta, ki ga je izdelal mestni višji inženir Jan Duffe.
Mesto se je širilo predvsem proti severu kolodvora. V petnajstih letih, od leta 1895 do 1910, je zraslo v Ljubljani 436 novih stavb, kar 655 je doživelo prezidave, 325 hišam so dodali prizidke. Nove ulice, stavbe, parki, mostovi, spomeniki, tehniške pridobitve – od električne razsvetljave, cestne električne železnice, telefona do urejene kanalizacije – so pričale o razcvetu.
Obdobje med letom a1896 in 1910, ki so ga poimenovali tudi preporod Ljubljane ali obdobje Hribarjeve Ljubljane, pa ni spremenilo samo zunanje mestne podobe, temveč je odsevalo v reformi mestne uprave, zdravstvu, šolstvu, prometu, turizmu in dalo mestu slovenski videz.

Taja Čepič (objavljeno ob razstavi Potres v Ljubljani, ki jo je Mestni muzej Ljubljana pripravil ob 100. obletnici potresa)