V Mestni hiši je 30. maja 2013 potekala mednarodna konferenca z naslovom Pot do trajne in varne nastanitve za stanovanjsko izključene, ki sta jo organizirala Društvo Kralji ulice ter Javni stanovanjski sklad MOL.

Na konferenci so predstavili rezultate istoimenskega projekta, ki ga je v letih 2012 in 2013 izvajalo Društvo Kralji ulice v partnerstvu z Javnim stanovanjskim skladom Mestne občine Ljubljana ter nevladno organizacijo Stiftung Domicil iz Züricha.
Projekt je bil finančno podprt z donacijo Švice v okviru švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji, konference pa se je udeležilo 90 strokovnjakov iz vladnih in nevladnih organizacij, ki delujejo predvsem na področju sociale, brezdomstva, stanovanjske problematike, pa tudi na področjih penologije, zdravstva in drugih.

V projektu Pot do trajne in varne nastanitve za stanovanjsko izključene so Kralji ulice in JSS MOL razvili, pilotsko izvajali in preizkušali novo obliko prakse, ki naj bi brezdomnim olajševala dostop do stanovanj in med njimi še posebej najbolj ranljivim omogočala, da bi nastanitev tudi obdržali. Glavna vsebina projekta je nudenje fleksibilne in celovite nastanitvene podpore stanovalcem v bivalnih enotah ter podprto nastanjevanje najbolj ranljivih brezdomnih v za ta namen najete bivalne enote.

Društvo Kralji ulice (KU) je že doslej omejenemu številu brezdomnih nudilo možnost vselitve v »podprta stanovanja« (ki so jih obiskovali delavci KU in stanovalcem nudili različne vrste podpore), vendar so bila ta stanovanja draga, saj so bila najeta na trgu, in možnost bivanja v njih načelno omejena na 18 mesecev. JSS MOL je sicer razpolagal z bivalnimi enotami, ki pa jih je glede na potrebe premalo, vendar jih pogosto ni mogel dajati v uporabo brezdomnim s posebno velikimi težavami in potrebami po podpori, ker pač ni bilo nikogar, ki bi stanovalcem nudil potrebno nastanitveno podporo in jim tako pomagal stanovanje obdržati. V našem projektu pa smo združili znanje in izkušnje obeh partnerjev, JSS MOL in KU, ter delovali komplementarno, tako da je JSS MOL nudil nastanitvene kapacitete, KU pa potrebno nastanitveno podporo. Zaradi manjših stroškov najema in zgoraj opisanega sodelovanja je bilo mogoče v ta stanovanja nastaniti tudi ljudi, ki bi sicer ne mogli v njih bivati.

Dejansko je bila med izvajanjem projekta pilotsko v bivalne enote vseljena ena oseba z dolgotrajnimi duševnimi stiskami ter ena mlada družina (brezdomna starša z novorojenčkom). V maju se v dodatne enote naseljujeta še dve podobni mladi družini in dve brezdomni osebi ženskega spola, stari nad 50 let. Ti stanovalci predstavljajo posebno ranljive skupine z večjimi potrebami po podpori, ki jih doslej nismo nastanjevali v podprta stanovanja.

Izkušnje projekta so bile zelo pozitivne. Pokazalo se je, da je tako organizirano delo z ranljivejšimi in bolj prikrajšanimi osebami možno in da se ga da izvajati s podobnimi pričakovanji ter v podobnih okvirih kot z vsemi drugimi brezdomnimi. Vendar pa je treba raven podpore prilagoditi (večinoma) povečanim potrebam po podpori, kar pomeni, da je za take primere treba angažirati več izvorov in vložiti več dela oz. na kakem od področij »zmanjšati pritisk« ali raven ogroženosti. Ta projektni pilotski »poskus« tako v načelu »širi obzorja« in ambicije na področju reševanja brezdomstva oz. nastanitvene izključenosti za posebno ranljive skupine brezdomnih. Pogoj za tako »širitev obzorja« pa je gotovo nudenje kakovostne in zadostne nastanitvene podpore ter vzdrževanje dobrega sodelovanja med ponudniki stanovanjskih enot ter ponudniki nastanitvene podpore. Za obstoj in širitev takega modela sodelovanja bo v bodoče pomembna zagotovitev stalnega financiranja take dejavnosti, predvsem pa večji dostop do bivalnih enot, pri čemer se bodo morali močneje angažirati tudi dejavniki na ravni države (Ministrstvo za infrastrukturo in prostor ter Stanovanjski sklad RS).

 

Na konferenci so sprejeli 10 zaključkov:
1. Zakonodaja in druga normativna ureditev (npr. nacionalni stanovanjski program) naj ohranja značilnosti socialne države tudi na stanovanjskem področju, kar med drugim pomeni tudi to, da je potrebno ohranjati in povečevati fond neprofitnih stanovanj, bivalnih enot ali drugačnih shem, ki bodo stanovanjsko ogroženim in ranljivim skupinam omogočale večjo dostopnost nastanitev.
2. Razširiti je treba krog ponudnikov neprofitnih stanovanj s podporo neprofitnim stanovanjskim projektom drugih ponudnikov in - specifično - tudi stanovanjskim zadrugam, med drugim tudi s podporo pri zagonu demonstracijskih pilotskih projektov.
3. Konferenca podpira predlog spremembe zakona o javnih skladih, da se omogoči povečanje višine maksimalne možne zadolžitve javnih stanovanjskih skladov, da bi se tako pridobljena sredstva lahko porabila za povečanje stanovanjskega fonda.
4. Nastanitev za posebno ranljive skupine naj se zagotavlja tudi preko integracije v običajne stanovanjske projekte oz. z načrtovanjem razpršenega lociranja neprofitnih stanovanj in bivalnih enot.
5. Pripravljavci nacionalnega stanovanjskega programa (Ministrstvo za infrastrukturo in prostor) naj vanj vključijo konkretne zaveze glede reševanja in preprečevanja brezdomstva in slednje podprejo s konkretnimi ukrepi.
6. Programi nastanitvene podpore za brezdomne in njihove kapacitete se morajo – v skladu s širjenjem stanovanjske izključenosti – širiti, kot sicer tudi predvideva Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva 2013-2020 (150 mest v programih namestitvene podpore do leta 2020).
7. Posebna vrsta teh programov so tisti, ki nudijo nastanitveno podporo uporabnikom bivalnih enot. Potrebno je razvijati znanja, službe in programe, ki bodo nudili tovrstno podporo tako v »kriznih« primerih, kakor tudi preventivno. Podpora naj bi bila dostopna vsem, ki jo potrebujejo, oz. ki jim lahko taka podpora pomaga, da nastanitev obdržijo.
8. Dodatno pozornost (v smislu ponudbe intenzivnejše podpore) je potrebno pri tem posvečati posebno ranljivim in ogroženim skupinam, ljudem ali družinam s povečanimi potrebami po podpori.
9. Razvijati je treba programe skupnostne in stanovanjske mediacije in njihovo dostopnost tudi za najbolj socialno izključene.
10. Dodatno je treba spodbujati razvoj modelov, znanj in usposobljenost za izvajanje nastanitvene podpore med strokovnimi delavci tako javnih kot nevladnih organizacij. Delavci, katerih delo z ljudmi na tem področju je posebno intenzivno, naj bodo deležni podobnih oblik profesionalne podpore (npr. supervizije), kot so jih deležni delavci v socialnem delu.