V okviru Ljubljane – svetovne prestolnice knjige poteka tudi projekt Povej mi, kaj bereš, povem ti, kdo si!

Gre za serijo pogovorov z znanimi Slovenkami in Slovenci o knjigah, ki so jih najbolj očarale in zaznamovale. Pogovore vodi Tina Košir, ki skuša izvedeti, kaj njeni sogovorniki čutijo ob knjigah, h katerim se vedno znova vračajo.

Ob izteku poletja nam je naslove največjih ljubljenk s svoje knjižne police razkril prevajalec in docent na Filozofski fakulteti v Ljubljani Primož Vitez, letošnji prejemnik Sovretove nagrade za prevod Voltairovih Filozofskih zgodb, ki svojega glasu ne posoja le literaturi, ampak kot pevec skupine Bossa de Novo tudi glasbi.

Bral je rad že od malih nog – v vrtcu je bil dežurni bralec, ki je sovrstnikom prebiral pravljice … Izmed številnih knjig, ki so mu prekrižale pot, je kot pet najljubših izbral:

Ferdinand de Saussure: Predavanja iz splošnega jezikoslovja

Prelomna knjiga s področja jezikoslovja, ki je živa in aktualna še danes. Pri njenem nastanku je zanimivo, da je sploh ni napisal „avtor“ sam, ampak nekaj njegovih nadarjenih študentov po zapiskih s predavanj. Knjiga, ki je sprožila strukturalistično gibanje, neizbrisno zaznamovala psihoanalizo in od svojega nastanka požela številne kritike – a kdorkoli se ukvarja z jezikom/ jezikoslovjem, nikakor ne more mimo nje.

Voltaire: Filozofske zgodbe in François de la Rochefoucauld: Maksime: misli o človeški naravi

Obe knjigi je Primož tudi prevedel in jima pripisal spremno besedo. Ni naključje, da si ju je izbral – kot prevajalec si načeloma izbira avtorje, ki so mu ljubi, blizu, intrigantni sogovorniki tako na nivoju jezika kot tudi povedanega. Voltaire in la Rochefoucauld sta velikana francoskega razsvetljenstva, prelomnega časa, ko je človek o sebi in svetu začel razmišljati povsem drugače – zemlja ni več veljala za ravno, ampak je bilo že splošno sprejeto, da je okrogla, tudi v središče vesolja je niso več postavljali, človek se je vse manj naslanjal na vero v Boga … V središču zanimanja se je znašel človek sam in njegov razum. Če sem že tukaj, če je to telo, človeška narava in življenje vse, kar imam, naj vsaj to dodobra spoznam, si je mislil človek razsvetljenstva. Pronicljiva in duhovita avtorja, ki sta prevajalcu dala nemalo dela, pa tudi slasti in priložnosti za razmislek ob njem.

Raymond Queneau: Vaje v slogu

V osnovi gre za zelo enostavno zgodbo, v knjigi povedano na devetindevetdeset bolj ali manj nenavadnih načinov. Primož si jo je izbral tudi zaradi prevajalskega mojstrstva Aleša Bergerja.

Tomaž Šalamun: Poker

Revolucionarna pesniška zbirka, ki je ob izidu leta 1966 povzročila pravi vihar na slovenski kulturno-umetniški sceni. Primož je s seboj prinesel izdajo iz leta 1989 in opozoril na sijajno spremno besedo Tomaža Brejca. Primoža Šalamunova poezija navdušuje. „Ob taki poeziji nekateri pravijo: „To je čisto lahko, to zna vsak napisat'. Ampak ne! Ravno to je težko, ravno to je inventivno, ravno to si je moral nekdo izmisliti!“ Primoža fascinira Šalamunovo inventivno raziskovanje strukture jezika, delovanja jezika, ob branju njegove poezije je imel vedno občutek, da je bila napisana popolnoma zlahka, iz čiste radosti – dokler mu avtor sam ni povedal, da mu je pisati dostikrat težko in da je bil mnogo let celo pesniško nem.

Kaj knjižni izbor razkriva o Primožu?

Primož je človek, ki resnično in scela ljubi, kar dela. Radovedni in iskrivi morjeplovec po oceanih jezika, ki zanj pomeni neizčrpni vir fascinacije in novih prebliskov. In tistemu, ki jezik ljubi tako močno, res ni čudno, da jezik ljubezen tudi vrača! Primož je odlično artikulirani, gibki upovedovalec svežine polnih misli, vešč tako pisane kot govorjene besede. „Ko pišeš, si gospodar časa. Ko govoriš, je čas tvoj gospodar.“ Kot njegovi razsvetljenski knjižni prijatelji človek razuma? „Razum je stvar prizadevanja ...“

Oddelek za kulturo MOL