Umrl je mestni svetnik Mestne občine Ljubljana prof. dr. Slavko Ziherl. Od njega smo se poslovili na žalni seji Mestnega sveta MOL.

Udeležence žalne seje Mestnega sveta MOL v spomin na mestnega svetnika Mestne občine Ljubljana prof. dr. Slavka Ziherla je nagovoril Aleš Čerin, podžupan v začasnem opravljanju funkcije župana Mestne občine Ljubljana:






"Spoštovani svojci pokojnega mestnega svetnika, doktorja Slavka Ziherla, spoštovana soproga, gospa Bojana Ziherl.
Spoštovani generalni direktor Psihiatrične klinike, prof. dr. Bojan Zalar, predstojnik Centra za mentalno zdravje primarij doktor Gorazd Vojteh Mrevlje in profesorica doktorica Martina Tomori s Katedre za psihiatrijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani,
Spoštovana predsednica LDS gospa Katarina Kresal,
Spoštovani članice in člani Mestnega sveta MOL, gospe in gospodje.

Ko se poslavljamo od prezgodaj preminulega sodelavca, člana ljubljanskega Mestnega sveta, nam vstane pred očmi podoba markantnega, umirjenega, odprtega in razumevajočega človeka, blagega, a hkrati pronicljivega pogleda, ki mu nič ne uide ali ostane skrito …

Za doktorja Slavka Ziherla je bil najpomembnejši njegov osnovni poklic, poslanstvo zdravnika. To svoje delo je opravljal s strastjo in z veseljem. Nekoč je rekel, da je postal zdravnik, ker je radoveden človek … in ob tem dodal: »Mislim, da sem dober zdravnik, ker imam rad ljudi in jim želim pomagati. Velika razbremenitev je zame, ker vidim, da sem v pomoči vedno boljši.«

Slavko Ziherl je kot zdravnik izbral zahtevno strokovno področje. Prakticiral ga je skoraj štiri desetletja, vzporedno pa širil svoje delo na druga, s psihiatrijo ožje in širše povezana področja. Ter prav na vseh dosegel največ, kar je bilo pravzaprav mogoče.
Preveč bi bilo že samo našteti vse funkcije, ki jih je opravljal. Prav vse pa je opravljal vestno in odgovorno. Od poznih 70-ih let dalje je vodil različne oddelke v Psihiatrični kliniki. Leta 1998 je Psihiatrično kliniko osamosvojil od Kliničnega centra in jo vodil kot strokovni direktor med letoma 2004 in 2008. Predaval je na medicinski in pravni fakulteti, delal je kot sodni izvedenec, kot nacionalni koordinator in glavni mentor je skrbel za izobraževanje zdravnikov iz psihiatrije. Doktor Ziherl je sodeloval v organih in odborih ministrstva za zdravje in zdravniške zbornice, vodil Združenje psihiatrov Slovenije in zastopal slovensko psihiatrično stroko v evropskih združenjih.

Ob vsem tem je doktor Ziherl pisal knjige in učbenike, publiciral v strokovnem tisku in prevajal ter se pogosto pojavljal v medijih. Bil je kredibilen sooblikovalec javnega mnenja o tudi pri nas vse bolj perečih temah duševnega zdravja, civilizacijskih bolezni, zasvojenosti in pojavih deviantnosti …

Široko obzorje, ki si ga je Slavko Ziherl pridobil z delovanjem na terapevtskem, pedagoškem in strokovno-organizacijskem področju ter njegov dopolnjujoč se pogled s stališča posameznika in skupnosti, sta ga leta 2006 spodbudila, da je vstopil v politiko. Kot vsemu v svojem življenju, se je tudi politiko posvetil z vsem žarom in energijo, predvsem pa nujnim spremembam na področju zdravstva in nacionalnega zdravja.

Za strokovnjaka, ki je vselej izhajal iz znanstvenih spoznanj kot temelja svojih načelnih stališč, opredelitev in ravnanj, je bila politika kot »umetnost možnega« v spreminjajočih se razmerjih in silnicah moči ter interesov gotovo marsikdaj vse prej kot prijetna izkušnja.

Čeprav mu je bilo iz terapevtske prakse blizu vse »človeško«, vključno z najslabšim, je bila njegova neizmerna potrpežljivost, načelnost in resnicoljubnost v politiki pogosto na preizkušnji.
Tem bolj ga je zato jezilo, ker se nekatere nujne sistemske spremembe in programi niso sprejeli oziroma se je z njimi zavlačevalo … Na primer nacionalni program duševnega zdravja, pa nacionalni program za preprečevanje samomora. Praviloma zato, ker so v zdravstveni stroki čakali, da »dozori« politična volja, politika pa je odlagala njihovo sprejemanje z izgovorom, da stroka pri ključnih rešitvah ni enotna.

Čeprav Slavko Ziherl ni nikoli prestopil meje spoštljive strpnosti, pa se je – ko je presodil, da je nujno – glasno oglasil ter vsakič in znova prepričal z jasno, dosledno mislijo in trdnimi argumenti.

V njegovih nastopih ni bilo mogoče spregledati želje in skrbi po sodelovanju in povezovanju, pa obenem utemeljeno opredeljevanje oziroma distanciranje do vsega tistega, kar nas kot skupnost in narod ločuje, marsikdaj celo usodno razdvaja.

Takšnega – in ob tem sproščenega, humornega, človeško toplega in razumevajočega, smo ga poznali in cenili njegovi številni prijatelji, prijateljice, sodelavci in sodelavke …

Nikoli ni odrekel spodbudne besede, osebnega nasveta in pomoči, ali sočutne rame sočloveku v stiski. Vendar je upošteval tudi mejo med človekoma, podobno tisti, ki loči zdravnika in pacienta. Prvi lahko pomaga le, če drugega pripelje do točke, ko je sam sposoben najti pot in razplesti problem …

»Na dinamičnih sejah v Mestnem svetu je izstopal po mirnosti in globini«, se kolega Ziherla spominja mestna svetnica Milena Mileva Blažič:
»Slavko je bil človek, ki je bral misli in tišino, razumel človeka in sočloveka, razumel tekst in kontekst ... V svojem bogatem zasebnem, poklicnem in političnem življenju je poznaval ljudi, zato nikoli ni zgubil občutka za človeka. Bil je Gospod z veliko začetnico.«
Strankarski kolega doktorja Ziherla, evropski poslanec Jelko Kacin, pa je med drugim zapisal: »Osebnega pogovora z njim, žal, ne bo več, a z njim se je mogoče pogovarjati in se spraševati tudi danes, ko ga ni več med nami. Z nami je njegov način (žlahtnega) razmišljanja, njegova skrb za otroke – žrtve zlorab, tudi zdaj, ko se lomijo kopja v zvezi z Družinskim zakonikom, ki nikomur nič ne jemlje, le najbolj prizadetim, otrokom, prinaša nove mehanizme zaščite, varovanja in pomoči ... Njegov nenaden odhod je za nas velika izguba, hkrati pa tudi opomin in zaveza, da moramo prevzeti njegovo poslanstvo in ga predstaviti ljudem na razumljiv in prepričljiv način.«

Tak, vselej dejaven in razumno angažiran, je doktor Ziherl užival spoštovanje in velik ugled. Ne le kot zdravnik in profesor, vrhunski strokovnjak v medicini in pravu ter kot izpostavljena javna osebnost; ampak predvsem kot velik človek – Človek - pisan z veliko začetnico, ki nam je bil merilo in vzor.

Zadnjikrat sva govorila ravno pred štirinajstimi dnevi, ko se mi je opravičil za svoj izostanek na januarski seji Mestnega sveta in mi, ves optimističen, zagotavljal, da da naslednjo – februarsko sejo – zagotovo pride.

S svojim lastnim življenjem in predanim delom, z besedo in osebnim vzorom nam je v različnih razmerah in položajih nevsiljivo sporočal, da je v skupnosti mogoče dobro in bolje živeti le ob razumevanju in upoštevanju sočloveka in skupaj z njim … In da lahko v skupnosti, naj bo to družina, mesto ali država, napredujemo le v sodelovanju, na temelju zdravih in humanih odnosov med posamezniki.

Ko profesorja in našega kolega mestnega svetnika Slavka poslej ne bo več v teh klopeh, se bomo še marsikdaj vprašali: Kako bi on razmišljal o tej temi? Kaj bi se njemu zdelo pomembno in kaj postransko? Smo v prizadevanjih za dobrobit mesta in soočanju interesov na koga pozabili?
Izguba vsakega našega sodelavca ali sodelavke je boleča. Kadar nas zapusti človek take veličine, duha in energije, in ko se to zgodi nenadoma, nepričakovano, je praznina izgube še globlja.

Praznina, ki jo občutimo, in ki preveva to žalno slovesnost ob prezgodaj končani poti kolega, sodelavca v Mestnem svetu in prijatelja doktorja Slavka Ziherla bo manj boleča in težka, če si bomo njegov blag pogled in trezno, iskrivo besedo še mnogokrat priklicali v spomin, njegova domišljena stališča in dobronamerne predloge pa udejanjali v svojem prihodnjem delu."