Umrl je častni meščan Ljubljane, pesnik, esejist in prevajalec Tone Pavček. Od njega smo se poslovili na žalni seji Mestnega sveta MOL.

Žalna seja v spomin na Toneta Pavčka je bila v ponedeljek, 24. oktobra 2011, v Veliki sejni dvorani Mestne hiše.

Tone Pavček je bil nepogrešljiv soustvarjalec sodobne Ljubljane na družbenem in kulturnem področju,leta 2007 pa postal tudi častni meščan Ljubljane.

Govor župana Zorana Jankovića na žalni seji:
"Spoštovani svojci preminulega pesnika, prevajalca, častnega meščana Ljubljane,
soproga, gospa Marija Metlika Pavček,
in hčerka, gospa Saša Pavček z družino,
spoštovani prvi predsednik Republike Slovenije, gospod Milan Kučan in drugi častni meščani in meščanke Ljubljane,
spoštovane nekdanje županje in župani,
spoštovani akademik Ciril Zlobec, prisoten v imenu Slovenske akademije znanosti in umetnosti,
spoštovana stanovska kolega iz Slovenskega pisateljskega društva, predsednik gospod Milan Jesih in član Vinko Möderndorfer,
spoštovani svetniki in svetnice Mestne občine Ljubljana,
kolegice in kolegi iz Mestne uprave, mestnih zavodov in podjetij,
gospe in gospodje …

“Treba je mnogo preprostih besed kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota,” je eden od znanih citatov našega častnega meščana, pesnika, prevajalca in urednika, Toneta Pavčka. Glas našega vélikega Toneta Pavčka je utihnil prav v času, ko bomo še bolj pogrešali njegovo zanosno, spevno in opogumljajočo pesniško govorico, ki je znala srčno navduševati. Čeprav ne z nami, bo Tone Pavček živel v nas s svojimi pesmimi, v katerih je opeval radost do življenja in vsega lepega.

Ko je bil pred štirimi leti skupaj s pisateljico Kristino Brenkovo in prvim predsednikom države Slovenije Milanom Kučanom izvoljen v zbor najzaslužnejših meščanov slovenske prestolnice, je svojo počastitev sprejel z besedami:
»Vse dobro in lépo, vse blagre duha in egiptovske lonce zlata tebi, Ljubljana, ljubljena, naše mesto! In četudi Ljubljana ni naše rodno mesto, bivamo tu, v tem mestu, da bi v njem pustili bežno sled našega bitja in bivanja.

Semkaj smo prišli iz različnih krajev naše domovine: s prekmurske ravnine, iz skrivnostne Notranjske, iz miline Dolenjske. Midva z gospo Kristino sva prišla v Ljubljano že takrat, ko je bila še glavno mesto Dravske banovine, doživela sva, da so jo okupirali tuji vojaki, jo obdali z bodečo žico, da bi jo pokorili, vendar je zaradi dveh magičnih črk upora, OF, niso mogli.

Ostala je zmagovita, da lahko danes skupaj z zavezniki proslavlja dan zmage. Danes je Ljubljana prestolnica samostojne države Slovenije, enakopravne članice Evropske skupnosti. Razlika je ogromna. Za celo obdobje. Za veliko epoho. Za celo večnost. A v tej večnosti je tisoč in sto tisoč malih ljudi in stvari, brez katerih tega ne bi bilo in ki omogočajo, da nekaj zares postane veliko.«

S svojim zanosnim glasom nas je Tone Pavček spodbujal in bodril ko smo pred dvajsetimi leti na Kongresnem trgu stopili v novo državo Slovenijo, o kateri smo sanjali, da bomo z delom svojih rok v njej živeli v blaginji in strpnem sožitju.

Sredi stiske, v kateri se je v teh letih znašla naša država, nas navdihuje njegova preroška napoved, izrečena pred štirimi leti: »Čas je za nov vzmah, za nov zagon, za novo pomlad. Mi najbrž k tej novi rasti ne bomo mogli več veliko prispevati. Vi, ki imate v pêsti moč in v srcih mladost, kot bi rekel Cankar, vi glejte. Na vas je. Ljubljana vas čaka.«

Obdani z naklonjenostjo častnega meščana Toneta Pavčka smo si v zadnjih petih letih prizadevali Ljubljani dati najboljše, kar je bilo v naši moči, in jo popeljati svetovljanski evropski prestolnici nasproti. Prestolnici, ki je srce države Slovenije in ki jo z Ljubljano na čelu želimo postaviti na mesto 15 najboljših držav na svetu.

Če kdo, nas k temu zadolžujejo pesniki, osebnosti slovenske umetnosti, znanosti in kulture, med njimi slovenskemu srcu priljubljeni Tone Pavček, domoljub »pokrajine spevnosti in odmevnosti, pokrajine bližine, topline, slovenske dvojine«. Mož, ki je tudi sredi življenjskih preizkušenj vzklikal: »Rad te imam, življenje!«

Hvala spoštovanemu in dragemu častnemu meščanu in prijatelju pesniku akademiku Tonetu Pavčku, za vse njegove misli in pesmi, zbrane številnih zbirkah.

Hvala za neštete obiske po slovenskih knjižnicah in šolah, da so lahko otroci, še posebej ob njegovi nedavni 80-letnici, z vseh koncev Slovenije pesniku hvaležno zapisovali besede občudovanja in prisrčne naklonjenosti.

Hvala za zajeten prevajalski opus, ki nam je odprl okno v svet slovanske poezije. Hvala za pokončno držo na vodilnih mestih slovenske televizije, Slovenskega mladinskega gledališča, Društva slovenskih pisateljev in v vsem javnem delovanju.

 

Hvala za neštete svetle podobe velikih sodobnikov, ki nas učijo medsebojne ljubezni in spoštovanja. Hvala za vse štiri knjige globokih premišljevanj o življenju Čas duše, čas telesa, med katerimi je zadnja blestela kot knjiga za vsakogar v Ljubljani – svetovni prestolnici knjige, ko nas je z dobrohotno besedno igro svaril, da nas bo pobralo, če ne bomo brali.

In posebej hvala za zadnje leto, ki je pred našimi očmi izpisovalo pesnikovo v bolečini rojeno življenjsko spoznanje: »Brezno smrti ni brezmejno, življenje postavlja brv čezenj.«

Življenje, ki ustvarja, dogori le v času telesa, v času duše pa plameni večno. In pesniška duša Toneta Pavčka plameni kot naš skupni navdih, da lahko Slovenija s svojim zgledom ustvarjalnosti, medsebojnega razumevanja in solidarnega sožitja za ves svet uresniči tisto svetlo vizijo, v znamenju katere je bila rojena.

Hvala in slava spominu na častnega meščana, akademika Toneta Pavčka, pesnika in enega najplemenitejših pesniških očetov Slovenije."