ponedeljek, 14. 10. 2013

Vandalizem na Jakopičevem sprehajališču

V noči iz 12. na 13. oktober 2013 so neznani vandali na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju poškodovali večji del postavitve umetniškega dela Charlesa Juhásza Alvarada, ki ga je avtor pripravil posebej za to razstavišče na prostem.

Projekt, ki ga je umetnik na povabilo kuratorke 30. grafičnega bienala, dr. Deborah Cullen, pripravil posebej za Jakopičevo sprehajališče, s svojo estetsko dovršenostjo in poetiko kaže na nujnost medsebojnega povezovanja, ki je bilo potrebno v procesu ustvarjanja, kot je nujno tudi za samo razumevanje umetniškega dela.

Delo Entre Manos (Roka roki): koda, zanka, nebula je niz podob in besed, ki ustvarjajo melodijo v obliki poezije in znakovnega jezika. Pri ustvarjanju je sodelovala Karen Albors, katere starši so naglušni, izraz v znakovni govorici pa je na svojevrsten način izražen v podobi umetniškega dela. Avtorjevo besedilo je pisateljica in prevajalka Emeshe Juhász-Alvarado iz španščine prevedla v angleščino, slovenska umetnica Mina Fina pa ga je prevedla v slovenski jezik.
V današnjem svetu, v katerem se čedalje bolj zanašamo na mednarodno povezovanje in sodelovanje, ta projekt poudarja empatijo in medsebojno razumevanje. Niz podob v naravni velikosti nam prikazuje animirane kretnje, ritmi in podobe oživijo s sodelovanjem občinstva in sprehajanjem po promenadi.

V Mednarodnem grafičnem in likovnem centru, kjer so v okviru 30. grafičnega bienala pripravili omenjeno razstavo, vandalizem in nastalo škodo globoko obžalujejo. Menijo, da je odraz splošne nestrpnosti, ki ima globlje vzroke v današnji družbeni situaciji. Kot kulturna institucija se na nastalo situacijo lahko odzovejo le z obnovo nastale škode in ponovno postavitvijo razstave, ki bo s sporočilom umetniškega dela nagovarjalo slehernega obiskovalca.
Kot trdi kuratorka bienala, dr. Deborah Cullen: »Nerazumno uničenje ogrodij panojev in del Charlesa Juhásza-Alvarade, ki je bil v Ljubljano povabljen k sodelovanju na mednarodno uveljavljenem grafičnem bienalu, je pretresljivo in sramotno. Še zlasti, ker njegovo delo obravnava nujnost, da - danes bolj kot kadarkoli - pokušamo razumeti drug drugega in posvetimo pozornost lepoti vseh jezikov in kulturnih izrazov.«