petek, 12. 6. 2015

Župančičeve nagrade 2015

Znani so prejemniki Župančičevih nagrad 2015, najvišjih priznanj Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve s področja umetnosti in kulture. Nagrado za življenjsko delo je letos prejel akademski slikar, grafik in kipar Vladimir Makuc.

Strokovna komisija Mestne občine Ljubljana za podelitev Župančičevih nagrad, ki ji predseduje prof. dr. Milček Komelj, član SAZU, njeni člani pa so izr. prof. dr. Andrej Blatnik, Matevž Čelik, Varja Močnik, izr. prof. dr. Gregor Pompe, doc. dr. Tomaž Toporišič in Vojko Vidmar, je na seji, ki je bila 22. aprila 2015 obravnavala prejete predloge in na podlagi utemeljitev predlagateljev, Odloka o priznanjih Mestne občine Ljubljana, javnega razpisa za Župančičeve nagrade 2015 in v soglasju z županom Mestne občine Ljubljana Zoranom Jankovićem sprejela odločitev, da Župančičevo nagrado za življenjsko delo prejme akademski slikar, grafik in kipar Vladimir Makuc, za vrhunske umetniške dosežke zadnjih dveh let pa nagrado dodelila ustanoviteljici in protagonistki gledališča Muzeum ter režiserki Barbari Novakovič Kolenc, dramskemu igralcu Alojzu Svetetu ter pesniku in dramatiku Borisu A. Novaku.

Nagrajenec za življenjsko delo

Akademski slikar, grafik in kipar Vladimir Makuc je eden najizrazitejših sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. Prepoznavno izviren ustvarjalni izraz, ki je bil že spočetka moderen v svoji starožitnosti, oblikovno utemeljeni na arhetipsko prvinski stilizaciji in ploskovitosti, je našel v arhaiki domače kraške pokrajine. Izhodišče njegove ustvarjalne govorice je tako postal pratemelj kulturnega sveta, ki ga v ozadju sodobnega hlastanja utelešata prostrana tišina in večen kamen; skozenj umetnik prepričljivo izraža tudi temeljna osebna občutenja in kritična razmišljanja o usodi civilizacije in ogroženosti naravnega okolja, s podobami spopadajočih se ovnov ali z motivom ugrabljene Evrope pa se odziva tudi na družbene antagonizme. Umetnik, ki se vse ustvarjalno življenje seli po širjavah ene in iste duhovne pokrajine, je kljub askezi izjemno bogat v svojem liričnem čustvovanju in otroško dojemljiv za vsakršna znamenja in razodetja. Njegove podobe so preprežene s skrivnimi znaki, zlasti prerojenimi spomini na glagolske grafite z istrskih fresk, vanje pa se ob snovnih okruških vrisujejo duhovna sporočila. Makučevo delo, ki mu ob letošnjem visokem življenjskem jubileju in dosedanjih najvišjih stanovskih nagradah strokovna žirija v soglasju s strokovno in ljubiteljsko javnostjo namenja Župančičevo nagrado za življenjsko delo, je sinonim za do kraja avtentično ustvarjalno emanacijo prvinsko humanizirane narave in je dragocena življenjska poslanica prihodnjim generacijam že v času, ko je slikarjevo nepretrgano ustvarjanje le delovna postaja na njegovi dosedanji umetniški poti.

Nagrajenci za obdobje zadnjih dveh let

Režiserka Barbara Novakovič Kolenc, ustanoviteljica in glavna avtorica gledališča Muzeum, občasno v vlogi igralke, scenografke, kostumografke, dramaturginje, producentke in kustosinje, prejme Župančičevo nagrado za štiri odmevne projekte: gledališko-plesno predstavo Muzej pisem, jubilejno razstavo ob 20-letnici gledališča Muzeum Gubanje časa, predstavo Za rep ujeta želja po dramski predlogi Pabla Picassa in uprizoritev ABC oder Krieg Iva Svetine. Strokovna komisija je prepoznala izvirnost umetničine avtorske poetike, katere gledališki jezik je inovativen, subverziven, poznavalski, vizualno dognan, referenčno bogat, humanistično osredotočen, obdarjen z intuicijo, globoko emotiven in sloneč na zaledju širokega poznavanja slovenske in svetovne umetnostne zgodovine.

Dramski igralec Alojz Svete prejema Župančičevo nagrado za pet igralskih upodobitev: za vlogo Mama, Radkova mama, 97 let v Jovanovićevi drami Boris, Milena Radko, Vojvodo Yorškega v Rihardu III. + II. v Pandurjevi režijski interpretaciji Shakespeara, Frana Govekarja v Nemčevi režiji krstne uprizoritve Hotela Modra opica, nastale v tandemu z dramaturgom Nejcem Valentijem, Zovolja v Levstikovem Tugomerju režiserja Diega de Brea in vloge Toniča, Joejevega očeta in Polkovnika v prikazu različnih iger Vitomila Zupana Zastave – Mož – Slepota v režiji Mareta Bulca. Igralčeva izrazito ponotranjena govornoizrazna dispozicija je po mnenju komisije umetniku omogočila polnokrvno oživljene dramske like v širokem interpretacijskem razponu – tudi v travestitski preobrazbi in izvirnem svetetovskem humorju, ki vlogo prefinjeno poantira v položaju znotraj svojega kontemplativnega duhovnega zapredka – in visoki normi odrskega izraza.

Pesnik in dramatik Boris A. Novak je nagrajen za prvo knjigo načrtovanega tridelnega epa Vrata nepovrata z naslovom Zemljevidi domotožja. Epos pomeni v sodobni slovenski poeziji izjemen pojav in specifičen zvrstno-tematski podvig. Pesnik v njem upesnjuje ne le svojo duhovno avtobiografijo oziroma njeno genezo, marveč skoznjo tudi svoj celoten odnos do sveta in stvarstva. Zaveda se, da so »edino, kar preživi nenehno rast brezdanje pozabe«, besede. Kot vsestranski poznavalec domačega in svetovnega pesništva, posebej tudi verznih oblik, je postal kronist po vzoru nekdanjih srednjeveških zapisovalcev. Že prva, zajetna knjiga velikega epa, ki izpisuje, kar je pesnik s svojim obsežnim dosedanjim umetniškim opusom bil in kar še bo, se kaže kot tako pomembna umetnina in obenem pesniški dokument našega časa, da si po mnenju komisije zasluži odmevno javno priznanje z Župančičevo nagrado.

Na YouTube kanalu MOL si lahko ogledate tudi video, v katerem dosedanji nagrajenci govorijo o svojem delu, dosežkih in doprinosu Ljubljani.