Maruška Markovčič je sodelavka na Odseku za razvoj podeželja. Morostarka (prebivalka dela Ljubljanskega barja, ki leži v Mestni občini Ljubljana), je po duši etnologinja.

V času, ko se narava prebuja, vse cveti in so čebele še posebej aktivne, je za MESTnice zapisala.

---

Kdaj je najbolj primerno govoriti o podeželju? Ja, vendar takrat, ko narava eksplodira in vse brsti od obilja.

Izhajam iz družine, ki ima stik z zemljo v krvi.  Moja prababica je čez teden vozila na ljubljansko tržnico zelenjavo, največ, tudi do 200 kg, pa jo je bilo na cizi, ki sta jo z mojo mamo vlekli ob koncih tedna po neskončno dolgi Ižanski cesti. Dolga leta se mi je zdelo, da je gen za zemljo preskočil generacijo, pa se je pokazalo da ne, samo dela na zemlji sem se lotila z druge strani.

Zavest o pomenu podeželja me žene, ko poskušam približati mesto podeželju in podeželje mestu. Dano mi je, da na Odseku za razvoj podeželja (v nadaljevanju Odsek), kjer sem našla delo, ki je hkrati tudi hobi, spletam zanimive zgodbe, ki bogatijo mene in druge. Naj vam odstrem le nekaj drobcev dela na in s podeželjem.

Pred leti smo s provokativnim vprašanjem Ima Ljubljana podeželje? Da! spodbujali Ljubljančane, da pogledajo izven urbanih okvirjev in najdejo svoje poti, bodisi do dobre lokalno pridelane hrane bodisi do rekreacije, v objemu zelenega praga, kot tudi imenujemo podeželje, ki obdaja urbano jedro.

Na Odseku za razvoj podeželja od samega začetka vsi, trenutno nas je pet, gradimo dvosmerno cesto – pomagamo kmetom, skrbnikom podeželja, da postavijo na noge svojo dejavnost in spodbujamo meščane, da posegajo po lokalno pridelani hrani. Vse to gradimo skupaj z 826 kmetijami, ki lokalno pridelano hrano ponujajo na domačem dvorišču ali pa na eni od tržnic v Ljubljani.

Zadnje leto si še posebej zagnano prizadevamo ustvariti kratke prehranske verige v šolah in vrtcih. Da bi čim več lokalno pridelane hrane našle svoje mesto na krožnikih otrok ljubljanskih vrtcev in šol, smo zasnovali inovativne delavnice, kjer kuharji in organizatorji prehrane snujejo nova znanstva s kmeti. Da bi obe strani še bolj zbližali smo letos, skupaj z RRA LUR (Regionalna razvojna agencija Ljubljanske urbane regije) in Turizmom Ljubljana, zasnovali in izvedli borzo lokalno pridelanih živil, na kateri smo povezali tiste, ki kuhajo in tiste, ki pridelujejo, ter povezali suhe podatke na papirju z resničnimi osebami.

Ljubljančani ljubimo vrtičke. Kar na šestih lokacijah lahko meščani danes najamejo svoj kos zemlje za pridelavo zelenjave. Marsikdo ima ogromno željo po vrtnarjenju, čuti potrebo po stiku z zemljo, nima pa osnovnega znanja. Zato smo zasnovali  dva učna vrtova – Zelenjavni učni vrt na Rakovi jelši in Gain učni bio vrt na Ježici, kjer lahko vsi zainteresirani brezplačno pridobijo znanje o vrtnarjenju od semena do pridelka. Pri tem jih vodijo strokovnjaki, na srečanjih pa je tudi obilo priložnosti za medsebojno spoznavanje in izmenjavo izkušenj in znanj.

Pri vseh naših prizadevanjih nas žene želja po doseganju sinergijskih učinkov. Poleg izumljanja novega (kreacija je vedno temelj uspeha), povezujemo pozitivne energije in prizadevanja podobno mislečih. Na ta način gradimo nekaj novega, boljšega, bolj žlahtnega. To nam je uspelo v Čebelji poti. Kdo bi si še pred dvema letoma in pol mislil, da bomo imeli mestni čebelnjak, da bomo vsako leto s programom Ocvetličimo mesto nagovorili meščane naj sadijo medovite rastline na svojih okenskih policah in mestnih površinah, da bomo imeli vodenje na temo čebel po mestu tako za meščane kot tudi za tuje obiskovalce našega mesta, da bomo lahko ustvarjalnost povezali s spoznavanjem tradicije v sklopu Medenega doživetja, da bodo čebele na 13 nadstropju hotela pridelovale med, ki bo skupaj s sladoledom hladil vroče dni, da bomo govorili o in se vedno bolj zavedali pomena avtohtonih medovitih rastlin za ohranjanje biotske pestrosti, da si bomo vsako leto oktobra lahko na Medenem dnevu v središču mesta nakupili zalog medu in čebeljih pridelkov in da bomo Čebelam najbolj prijazna občina leta 2017.

Podeželje ima svoj ritem. Včasih se ne izteče tako kot si si želel. Ljudje imamo vsak svojo pot in noben projekt ne more predvidet vsega. Pride pozeba, pa ni jabolk za Teden jabolka v Ljubljani, mišljenja znotraj družine se prekrižajo pa pade širitev kmetije v vodo…

Take in podobne stvari so mi povedale da ne smem hitet. Da je lepo in prav, da sem storilnostno naravnana, ampak da moram tudi dopustiti vsaki stvari svoj čas.

Moraš pa biti stalno prisoten, trajnostno naravnan, razmišljati moraš dolgoročno in dodobra poznati »materijo« s katero delaš. Skupaj z vodjem Odseka, Gorazd Maslom, poznava očete in matere skrbnikov podeželja, spoznavava tudi sinove in hčere in prepričana sem, da smo vse zasnovali tako, da bomo spoznali tudi vnuke in pravnuke.

Kogar je moje razmišljanje vsaj malo navdušilo nad ljubljanskim podeželjem, lahko najde o njem še veliko več tukaj.

---

Ostale zgodbe sodelavk in sodelavcev preberite v MESTnicah.