V Mestni hiši je 12. decembra 2017 v okviru kampanje Parkiraj izgovor drugam. Ne na mesta, rezervirana za invalide., potekal strokovni posvet, namenjen izmenjavi informacij med ključnimi akterji – raziskovalci, nadzorniki kršitev, strokovnjaki s področja ozaveščanja in odnosov z javnostmi ter tistimi, ki se s problematiko srečujejo neposredno kot oškodovanci oz. njihovi spremljevalci.

Posvet je vodil Aleš Bučar Ručman iz Fakultete za varnostne vede, Univerza v Mariboru, ki ga je začel s pozdravnim nagovorom in kratkim uvodom. Kot iztočnico – tako posveta kot tudi projekta – je predstavil rezultate raziskave o neupravičenem parkiranju na mestih, rezerviranih za invalide, izpeljane v okviru fakultete. Še posebej je izpostavil ugotovljeno množičnost kršitev, velik delež moških pri teh, izpostavljenost kršitvam določenih lokacij v centru mesta, nepovezanost kršitve z vrednostjo vozila ter vedenje voznikov, ki so pogosteje neupravičeno parkirali za kratek čas in ostali v vozilu ali v bližini, kar kaže na dejstvo, da se zavedajo, da tam ne bi smeli parkirati. Rezultati, je opozoril, so zaskrbljujoči, saj kažejo na očitno pomanjkanje solidarnosti, ki se vidi predvsem v tem, da skoraj 30 odstotkov kršiteljev to stori tudi takrat, ko so v neposredni bližini prosta druga parkirana mesta. Dodatno je izpostavil, da gre za kršitev, ki je ne moremo pripisati le določenemu družbenemu razredu, temveč je prisotna v vseh. Izpostavil je potrebo po nadaljnjih aktivnostih v obliki novih raziskav, posvetov in ozaveščevalnih kampanj. Mediji so pri slednjih zelo odzivni in dobro sodelujejo.

Ravno na področju ozaveščanja sta pri projektu med aktivnejšimi agencija Taktik in Agencija RS za varnost prometa. Prvo je na posvetu zastopala Nina Lemež, ki je predstavila in premierno prikazala videospot projekta, ki sporoča, da izgovori za neupravičeno parkiranje niso sprejemljivi. Tudi ona je izrazila zadovoljstvo s sodelovanjem medijev, v katerih se bo posnetek kot del kampanje tudi predvajal. Velik pomen podobnim projektom in kampanjam kot preventivnim aktivnostim v cestnem prometu je pripisala tudi Vesna Marinko iz Agencije za varnost prometa, saj zaznava brezobzirnost udeležencev v prometu. Agencija je izpeljala že nekaj uspešnih aktivnosti ozaveščanja, ki so spremenile vedenje ljudi, od katerih so še posebej ponosni na projekt Pasavček, ki je pripomogel k občutno višjemu deležu otrok v avtu, ki so pripeti z varnostnim pasom. Ob tem je tudi Aleš Bučar Ručman izrazil upanje na podobne pozitivne premike s projektom Parkiraj izgovore drugam, vendar je opozoril, da je cilj pri tem težje dosegljiv zaradi sebične narave človeka in širših družbenih (ideoloških) smernic, ki le-to nagovarjajo.
Kot pomemben ukrep je Vesna Marinko dodala tudi pobudo Agencije za varnost prometa k poostrenem nadzoru občin, na katero so se odzvale vse mestne občine. To je še posebej pomembno zaradi koncentracije prometa ravno v mestih, je bil mnenja Aleš Bučar Ručman, Nina Lemež pa je dodala, da so se pozitivno odzvale tudi nekatere druge občine, ne le ljubljanska, pač pa tudi na lokalnem nivoju, ki so se same pridružile kampanji s poostrenim nadzorom in ozaveščanjem. Skupaj v decembrski akciji poostrenega nadzora nad neupravičenim parkiranjem na mestih, rezerviranih za invalide, sodeluje vseh 11 mestnih in še 13 drugih občin.
Na drugi strani se s situacijo invalidskih parkirnih mest nekoliko bolj neposredno spoprijemata Mestna občina Ljubljana in slovenska policija, tako s pobudami za izboljšanje stanja kot tudi z nadzorom kršitev. Na posvetu so trije udeleženci iz tega vidika predstavili aktivnosti in pomanjkljivosti obstoječega sistema. Najprej je Sašo Rink predstavil delovanje Sveta za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir MOL, ki pozitivno ocenjuje povečanje števila parkirnih mest za invalide v Ljubljani, delo mestnega redarstva in odzivanje policije na predloge Sveta, vendar je hkrati opozoril na kadrovsko podhranjenost pristojnih organov. Pohvalil je tudi lastne pobude nekaterih zasebnih lastnikov parkirišč k ureditvi in nadzoru invalidnih parkirnih mest – na primeru BTC-ja, prav tako je bil zadovoljen s hitrim razvojem projekta Parkiraj izgovore drugam. Množičnost in raznolikost kršiteljev v raziskavi ga nista presenetili, izrazil pa je mnenje, da bi višje kazni odvrnile posameznike od neupravičenega parkiranja. Pri tem je opozoril, da je mestno redarstvo v preteklosti že podalo predloge za zvišanje kazni, vendar neuspešno.
Vodja mestnega redarstva MOL Roman Fortuna je začel s podatkom, da mestno redarstvo letno oglobi nekaj več kot 1000 voznikov zaradi neupravičenega parkiranja na mestih, rezerviranih za invalide, od katerih pa je zgolj 300 odvozov, ki pa so lahko odrejeni le, kadar voznik za dlje časa zapusti vozilo. V času trenutnega poostrenega nadzora, ki ga izvajajo v decembru 2017, so okrepljeni z dodatnim vozilom za odvoze in si prizadevajo, da bi bilo teh čim več. Tudi on je predlagal občutno povišanje kazni za ta prekršek in potrdil besede Saša Rinka s podatkom, da se o tem z državnimi oblastmi neuspešno pogajajo že 10 let. Še posebej pogosto zaznavajo kršitve v mestnem središču in v garažnih hišah, pri katerih veliko oviro predstavlja zakonodaja, ki redarjem ne dopušča ukrepanja v zasebnih prostorih in zato kršitelja načeloma ne smejo oglobiti. Kljub temu nekatere institucije (BTC) na svojih parkiriščih same zaznavajo probleme in iščejo pomoč redarjev. Dodatno je opozoril na prisotnost zlorab invalidskih kartic s strani tretje osebe, predvsem sorodnikov, ter ponarejanja, proti kateremu ukrepajo s prijavo policiji ali z odvzemom kartice in posredovanjem le-te na upravno enoto.
V kratki vmesni razpravi sta Roman Fortuna in Aleš Bučar Ručman opozorila na dejstvo, da je v predstavljeni raziskavi Fakultete za varnostne vede, sodelovalo 100 opazovalcev, mestnih redarjev v Ljubljani pa je na izmeno le 10 do 12, zaradi česar večino kršitev ni mogoče zaznati in sankcionirati, saj ljudje neupravičeno parkirajo kratkotrajno, večinoma do 10 minut. Strinjala sta se tudi, da so kazni občutno prenizke, še posebej če upoštevamo možnost plačila polovice kazni. Dejstvo je namreč, da je škodljivejše neupravičeno parkiranje na invalidskih mestih glede na višino kazni vrednoteno enako kot drugi prekrški neustreznega parkiranja.
Ivan Kapun (Generalna policijska uprava) je izrazil presenečenje nad rezultati raziskave, da neupravičeno parkirajo osebe iz vseh družbenih razredov. Pojasnil je, da so prioritete policije v cestnem prometu na drugih področjih, zato se s problematiko parkiranja na invalidskih mestih ukvarjajo zgolj v manjši meri, predvsem s ciljno usmerjenim nadzorom in odzivanjem na prijave. Na tem področju dobro sodelujejo z mestnim redarstvom, ki mu v večji meri odstopajo ukrepanje. Kot del rešitve je predlagal resnejši pristop Vlade in izogibanje sprejemanju nižjih kazni zaradi všečnosti, vendar je hkrati opozoril, da višje kazni niso dovolj, če se ljudje ne zavedajo moralne spornosti svojih dejanj. Opozoril je še na zlorabe invalidskih kartic po smrti upravičenih oseb in na problem, ker te ne omogočajo ugotavljanja, ali res pripadajo vozniku. Navezal se je tudi na predhodno omembo omejitve ukrepanja mestnih redarjev v garažnih hišah, izrazil razočaranje nad tem, da so razprave okoli tega sploh potrebne in predlagal, da se v zakon jasno zapiše, da je tudi v teh kršitelj lahko oglobljen. Sašo Rink je pri tem opozoril, da zapornica ne bi smela vplivati na kaznovanje, saj gre za objekte v javni rabi, za katere velja zaveza o omogočanju dostopnosti in enakopravnem podajanju storitev. Aleš Bučar Ručman je v strinjanju s sogovornikoma dodal, da bi moralo biti vsakomur – ne glede na lokacijo jasno, da so do parkiranja na invalidskih parkirnih mestih upravičeni zgolj tisti, ki ga potrebujejo.
Po odmoru so sledili komentarji oseb, ki so neposredno vključene v situacije zasedenih parkirišč in/ali zastopajo partnerske organizacije projekta, ki sodelujejo z upravičenimi do parkiranja na invalidskih mestih. Drugi del posveta je začel Damjan Lazar iz Zveze za šport invalidov Slovenije – Paraolimpijskega komiteja, ki je poudaril pomembnost ozaveščanja o potrebah invalidov tudi pri neoviranem parkiranju. Zveza za šport invalidov je pri tem dejavna z različnimi projekti, s katerimi predvsem otrokom predstavljajo težke situacije, v katerih se lahko znajdejo. Ravno otroci so namreč zelo dovzetni in razumljivi. Pozitivno ocenjuje aktivnosti projekta Parkiraj izgovore drugam, saj verjame, da je na tak način mogoče doseči premike ozaveščanja in družbene odgovornosti. Opozoril je, da težava ni zgolj neposredno parkiranje na invalidskem mestu, pač pa tudi preblizu tega. Ljudje se namreč ne zavedajo, da invalidi potrebujejo več prostora tudi za presedanje. Zaradi neupravičenega zasedanja invalidskih parkirnih mest se tako večkrat lahko zgodi, da se upravičenci znajdejo v časovni stiski, nepotrebnem izpostavljanju in iskanju pomoči. Iz iste organizacije je svoje stališče predstavil tudi Gregor Gračner, ki opaža enake probleme zlorab parkirišč za invalide že 25 let, vendar se mu zdi, da se situacija izboljšuje. Poleg neupravičenega parkiranja zaznava predvsem problem ponarejanja in zlorab kartic. Kot rešitev je tudi Gračner ponudil bistveno povišanje kazni, mogoče celo s kazenskimi točkami, saj so trenutne sankcije preblage.
Aleš Bučar Ručman je pripomnil, da so športniki invalidi nadpovprečno aktivni, pa imajo še vedno težave pri parkiranju, predvsem kadar zaradi »zaparkiranja« ne morejo vstopiti v avto in morajo prositi mimoidoče za pomoč. Izkušnje s takšno situacijo – lastne ali znancev – so delili tudi drugi udeleženci, ob tem pa se je razvila debata o nekaterih drugih primerih zlorab invalidskega parkirnega mesta, na primer za dostavo, promocijo lokala ipd.
V nadaljevanju je Dane Kastelic na kratko predstavil delovanje Zveze paraplegikov in poudaril pomen ozaveščanja in sprejemanja invalidov v družbi kot enakovrednih. Kampanjo projekta je ocenil kot potencialno uspešno. Upa, da bodo ljudje razumeli, da ne glede na dolžino neupravičenega parkiranja to gibalno ovirani osebi onemogoči dostop do cilja, skrbijo pa ga tudi zlorabe parkirnih kartic. Kot rešitev je predlagal več strokovnih posvetov, priporočila ministrstvu, odvzem kartic ob zlorabah, večji poudarek na problematiki v avto šolah ter spremembo zakonodaje glede kaznovalne politike, predvsem zvišanje kazni.
Iztok Suhadolnik iz Zveza društev za cerebralno paralizo – Sonček je nekoliko širše zastavil neupravičeno parkiranje na mestih, rezerviranih za invalide, in ga osvetlil kot kulturno, civilizacijsko in moralno etično vprašanje, zatorej zgolj strožji predpisi – čeprav dobrodošli – ne bi pripomogli k izboljšanju situacije. Večji pomen namreč pripisuje ozaveščenosti in sprejemanju drugačnosti predvsem pri otrocih, ki bi morali razumeti drugačnost kot sestavni del družbe, s tem pa tudi parkirna mesta za invalide kot omogočanje dostopnosti in mobilnosti le-tem, ne zgolj kot privilegij. Glavna težava se mu zdi ravno samo izključevanje invalidov iz družbe. Opozori pa tudi on na zlorabe invalidskih kartic predvsem s strani sorodnikov.
Predstavnica Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije – Nataša Žgajnar je s kratkim komentarjem izrazila upanje, da bosta seznanjanje javnosti z rezultati raziskave in ozaveščanje predvsem v osnovnih šolah izboljšala trenutno situacijo in zmanjšalo število kršitev. Strinjala se je s sogovorniki, da bi bilo treba pozornost nameniti predvsem otrokom.
Kot gost se je posvetu pridružil tudi oče avtističnega otroka in otroka s težko motnjo v duševnem razvoju, ki je iz lastnih izkušenj opozoril na težave zaradi zasedenosti parkirnih mest, namenjenih invalidom. Izrazil je občutek nemoči pri ukrepanju in mnenje, da se situacija izboljšuje prepočasi. Predlagal je povišanje kazni za kršitelje in zaposlitev več redarjev, da bi lahko dosledneje beležili prekrške.

Zaključek posveta
Aleš Bučar Ručman je s pomočjo sodelujočih v zaključni razpravi povzel predloge posveta. Zaključke lahko strnemo v naslednje točke: prvič, potrebno je nadaljevati z ozaveščanjem in kampanjo, se pri tem povezati z različnimi projekti na tem področju in predvsem graditi na solidarnosti in razumevanju mlajših. V ta namen bi lahko uvedli prometno vzgojo že v osnovni šoli. Drugič, potrebno je doseči prilagoditev zakonodaje dejanskim razmeram in potrebam. Udeleženci so se soglasno strinjali z nujnostjo spremembe zakonodaje, predvsem s povišanjem kazni in večjim razlikovanjem med »običajnim« neustreznim parkiranjem in parkiranjem na mestu, rezerviranem za invalide. Slednja kršitev namreč neposredno oškoduje tiste, ki so jim ta mesta upravičeno zagotovljena zaradi osnovnega zagotavljanja njihove mobilnosti. Pokazala pa se je tudi potreba po rešitvi, ki bi omogočila izvajanje nadzora na zasebnih parkiriščih. Tretjič, z nekaterimi predlogi tehničnih dopolnitev bi lahko zmanjšali tudi možnosti zlorab parkirnih kartic glede lastništva in veljavnosti.

Prisotni so zaključili posvet z vprašanjem glede realnosti pričakovanja sprememb. Aleš Bučar Ručman se zaveda, da se te dogajajo zelo počasi, vendar je izrazil zadovoljstvo s podanimi predlogi in izrazil upanje in posluh za njihovo realizacijo na strani pristojnih institucij.