Prva pomembnejša prelomnica v razvoju moderne Ljubljane je bil potres.

Leta 1895 je zamajal temelje starega provincialnega mesta in pospešil izdelavo regulacijskega načrta za njegovo obnovo. V pripravo regulacijskega načrta sta bila vključena tudi Camillo Sitte in Maks Fabiani, tedaj med najbolj priznanimi urbanisti avstro-ogrske monarhije, in prvič v zgodovini je bil urbanistični razvoj mesta predmet široke strokovne razprave.

Medtem ko so Sitteja bolj zanimali posamezni detajli in je v svojem načrtu zajel le manjši del tedanjega mesta, se je Fabiani naloge lotil zelo zavzeto. V svojem načrtu, ki ga je objavil v knjižici Poročilo o načrtu občne regulacije stolnega mesta Ljubljana že leta 1893, je obdelal vrsto problemov mestnega razvoja, funkcionalno-organizacijskih, morfološko-estetskih in arhitekturnih, načel pa je tudi vprašanja prihodnje mestne rasti in že leta 1899 mestni občini predložil tudi načrt za regulacijo severnega dela mesta Ljubljane, današnjega južnega Bežigrada.