Cerkve

Sostro, CERKEV SV. LENARTA

Najstarejša cerkev v Sostrem je bila znana že iz 14. Stoletja. Cerkev Sv.Lenarta, ki je obstajala pred sedanjo, je stala sredi pokopališča, nasproti župnišča. Dolga je bila skoraj 20 metrov (prezbiterij 7m, ladja 12,5m), široka pa nekaj več kot 8 metrov. Takšno svetišče je zadoščalo, dokler so bile Dobrunje samostojna lokalija, saj je bilo na ozemlju župnije le 5 majhnih vasi. Ko pa sta se leta 1810 župniji združili v eno župnijo in so Dobrunje postale podružnica, se je število vernikov tako povečalo, da je postala stara župnijska cerkev premajhna. Župniki so razmišljali o povečanju, vendar do odločilnega koraka ni prišlo.

Resen poskus, da bi povečali staro svetišče, je bil storjen v letu 1892, ko je župnik Mihael Zupan načrtoval razširitev cerkve. Ljubljanski stavbenik Faleschini je pripravil načrt, po katerem so nameravali cerkev podaljšati in ji dodati še drugi zvonik. Prenovljena bi bila v romanskem slogu. Niše za stranske kapele so želeli povečati za kapele. Vendar pa bi tako postavljeno poslopje preveč oviralo cesto za Lipoglav, ki bi bila stisnjena med župnišče in cerkev. Razmišljali so celo, da bi cesto prestavili. Pristojne oblasti v Ljubljani načrta niso odobrile, saj bi prineslo njegovo uresničenje preveč dela in stroškov, cerkev pa bi pridobila premalo prostora. Po ocenah je bilo v stari cerkvi prostora za 337 ljudi, v povečano bi jih šlo 540. Glede na število prebivalcev pa bi v cerkvi moralo biti prostora vsaj za 700 ljudi. Neodobravanje mestnih oblasti in pomisleki članov župnije so se zavlekli vse do leta 1895, ko je velikonočni potres narekoval novo odločitev.

Potres je staro cerkev močno prizadel in razmajal. Zidovje in zlasti oboki so bili močno razpokani. Da bi lahko bogoslužju služila vsaj še nekaj časa, so jo podprli s tramovi. Župnik Zupan in njegovi svetovalci pa so se takrat dokončno odločili za novo gradnjo. Takšno odločitev je podprlo tudi mnenje komisije, ki je pregledovala potresno škodo. Ugotovila je, da je nesmiselno popravljati staro poslopje.

Župnik Mihael Zupan je načrte za novo poslopje naročil pri dunajskem arhitektu Avguštinu Neumayerju in predvidel, da bo nova cerkev stala na drugi strani ceste na župnijskem travniku, prav nasproti stare cerkve. Ker je arhitekt pripravil načrte v sorazmerno kratkem času in so hitro stekle tudi vse druge priprave, so z gradnjo lahko začeli že leta 1897.

Deželna vlada je za gradnjo obljubila 18.000 goldinarjev podpore, ostalo pa bi prispevali člani župnije glede na svojo davčno sposobnost. Ob končnem obračunu je bilo izračunano, da je celotna gradnja stala nekaj več kot 76.000 goldinarjev. Pri tem so ljudje, ki niso mogli prispevati v denarju, prispevali z delom. Ves potrebni les je dala podružnica Sv. Urha v Dobrunjah. Čeprav so se javljali nasprotni glasovi, se je vendar v času gradnje pokazala izredna velikodušnost ljudi ter pripravljenost za sodelovanje. Vsa gradbena dela je prevzel ljubljanski gradbenik Franc Faleschini, ki je delo opravil z izučenimi italijanskimi zidarji. Domačini so opravljali le pomožna in težaška dela. Graditi so začeli spomladi 1897, v jeseni istega leta pa je bila stavba pod streho in že v takšnem stanju, da jo je bilo preko zime mogoče uporabljati za nedeljsko mašo. Delavniške maše so bile še vedno v prezbiteriju stare cerkve, ki so ga zaprli, medtem ko so ladjo in zvonik podrli ter material uporabili za novogradnjo.

Z deli so nadaljevali spomladi 1898. V cerkvi so dokončali oboke, jo ometali znotraj in zunaj, dozidali zvonik in postavili vse tri oltarje. Na angelsko nedeljo 1898 jo je novo imenovani ljubljanski škof dr. Anton Bonaventura Jeglič slovesno posvetil. Še isto leto so postavili v zvonik zvonove. Naslednje leto so v cerkev položili šamotni tlak, postavili nove klopi in na kor nove orgle. Leta 1911 je cerkev dobila nove postaje križevega pota.

Nova župnijska cerkev Sv.Lenarta je bila zgrajena na zahodni strani ceste Ljubljana-Šmarje. Ilovnata tla so zahtevala, da so bili temelji stavbe posebej utrjeni. Zato so pod vsak kvadratni meter zidu v zemljo zabili pet po tri do štiri metre dolge borove pilote. Posebej je bil utrjen zvonik. Tu so pilote zabili enega poleg drugega; tako je samo pod zvonikom v zemljo zabitih okoli 300 po štiri do pet metrov dolgih kolov. Na tako postavljene temelje so nato začeli betonirati temelje cerkve in zvonika. Iz previdnosti, saj so zidovi visoki, temelji pa mehki, so na zunanje stene cerkve postavili še močne opornike. S tem so želeli preprečiti, da bi močni oboki razrinili cerkveno zidovje. Čeprav so torej sprejeli vrsto varnostnih ukrepov, pa so se na zidovju kmalu pokazale velike razpoke, ki jih je bilo potrebno po prvi svetovni vojni sanirati in cerkvene zidove na novo utrditi. Po tistem se niso pokazale nove poškodbe. Sredi dvajsetih let je bila notranjost cerkve prenovljena. Delo je župnik M. Poljak želel opraviti že pred prvo svetovno vojno.

Zvonove, ki jih je leta 1898 dobila nova župnijska cerkev, je prizadela prva svetovna vojna. Ostal je le največji (težak 2950 kg), trije pa so bili rekvirirani. Leta 1923 se je zato župnija odločila za nakup dveh novih zvonov. Končno so leta 1926 dodali še en zvon, ki je bil postavljen kot spomin na rojake, ki so padli kot vojaki v prvi svetovni vojni.

Dobrunje, CERKEV SV. URHA

Na hribu sv. Urha stoji istoimenska cerkev, zgrajena v srednjem veku. V 18. stoletju so jo barokirizirali. Med narodnoosvobodilnim bojem je bila na hribu domobranska postojanka. Po vojni je bila cerkev nacionalizirana, uničena je bila vsa notranja oprema. Cerkev pa je bila do leta 1994 muzej NOB. Na ploščadi za cerkvijo je grobnica s 123 žrtvami in spomenik z reliefi Zdenka Kalina in Karla Putriha. Od leta 1994 pa cerkev spet služi svojemu namenu.

Zavoglje, PODRUŽNIČNA CERKEV SV. URHA

Sodi med starejše cerkve v ljubljanski okolici. Po nekaterih podatkih je stala že v 15. stoletju, o njej je pisal J. V. Valvasor v knjigi Slava Vojvodine Kranjske. Iz tega časa naj bi bila ohranjena prezbiterij in gotski strop. Po vsej verjetnosti naj bi cerkev gradili lastniki propadlega gradu Osterberg. Cerkev je bila božjepotna, največ obiskovalcev je prihajalo na praznik sv. Roka – zaščitika pred kugo (17. stoletje). Letnica na portalu (1633) določa čas, ko naj bi bila cerkev pregrajena. V času velikega ljubljanskega potresa je bila močno poškodovana. Danes se v njej mašuje štirikrat letno, še zlasti pa se zadnja leta uveljavlja žegnanje v nedeljo pred velikim šmarnom.
 

Šentpavel, PODRUŽNIČNA CERKEV SV. PAVLA

Cerkev se prvič omenja leta 1365. Po stilu sodeč je bila zgrajena v začetku 16. stoletja (leta 1505). Današnja oblika cerkve je plod predelave v 17. in ob koncu 19. stoletja. Glavni oltar je posvečen patronu cerkve sv. Pavlu. Na južni strani ob slavoločni steni je slika sv. Pavla, delo slikarja Štefana Šubica iz leta 1878. Obdaja jo dobro ohranjen zid iz sredine 18. stoletja.

Janče, ŽUPNA CERKEV SV. NIKOLAJA

Sedanja župna cerkev naj bi nastala iz prvotne kapelice, zaobljubljene sv. Nikolaju, ki danes služi za prezbiterij. Cerkev ima baročno podobo iz prve polovice 18. stoletja. Glavni oltar je posvečen sv. Nikolaju, stranska Mariji brezmadežni in Presvetemu srcu Jezusovemu. Vhod na pokopališče zaznamujeta dve kapelici (leva je bila posvečena Žalostni materi božji, desna pa sv. Miklavžu), povezani z obokom (ok. 1880). Zvonik je bil zgrajen leta 1830.

Javor, ŽUPNA CERKEV SV. ANE Z ŽUPNIŠČEM

Cerkev je v Javoru stala že leta 1526, omenja jo že Valvasor. Predvideva se, da je stala na mestu današnjega pokopališča kapela, kateri so leta 1722 prizidali ladjo. Leta 1790 je bila cerkvica prenovljena in posvečena sv. Martinu. Po potresu leta 1895 je bila cerkev močno poškodovana, zato so jo podrli, na njenem mestu pa leta 1906 v novorenesančnem slogu dokončali novo cerkev ter jo posvetili sv. Ani. Župnija je tam od leta 1875.

Mali Lipoglav, CERKEV SV. MIKLAVŽA Z ŽUPNIŠČEM

Cerkev sv. Miklavža se kot podružnica šempetrske fare v Ljubljani omenja že leta 1290. Leta 1753 je bila barokizirana in je dobila tudi nov prezbiterij. Glavni oltar iz leta 1863 je posvečen sv. Nikolaju in je delo ljubljanskega rezbarja Matije Tomca, v njem je Metzingerjeva slika. Oltarja v stranskih kapelah sta iz prve polovice 18. stoletja. Križev pot je leta 1831 naslikal Janez Potočnik. Župnija je nastala leta 1782.

Prežganje, ŽUPNIJSKA CERKEV SV. MARJETE

Staro cerkev so zaradi neustreznih prostorov in slabe gradnje podrli in na njenem mestu leta 1751 zgradili novo v obliki križa. Leta 1873 so cerkvi prizidali stolp, naslednje leto pa so jo nekoliko povečali. Glavni oltar je posvečen sv. Marjeti, tlak v cerkvi je iz rdečega kamna, ki so ga lomili in obdelovali v bližnjem kamnolomu ob cesti v Litijo. Župnija je tam od leta 1861.
 

Veliko Trebeljevo, PODRUŽNIČNA CERKEV POVIŠANJA SV. KRIŽA

Kraj omenjajo stiške listine že leta 1145. Današnja cerkev je iz leta 1698. Arhitekturni slog gradnje cerkve je močno vezan na stiški samostan (soroden način gradnje). Zidana je s kamenjem, ki je bil verjetno lomljen v okolici. Veliki oltar v cerkvi je bil izdelan leta 1851 in je posvečen sv. Križu. Stranska oltarja sta posvečena sv. Florjanu in Brezmadežni ter sta precej starejša od glavnega.

Pomemben pečat temu območju dajejo tudi kapelice, za postavitvijo katerih se skrivajo prošnje in usode posameznikov. Vedno so bile postavljene kot spomin na neke dogodke, npr. priprošnjo za srečno vrnitev iz vojne, ozdravitev ali srečo pri živini. Tako najdemo kapele ob poteh v Besnici, Brezju (zahvala za povrnjeno zdravje), Češnjici, Dolgem Brdu (srečna vrnitev iz prve svetovne vojne), Gabrju, na Jančah, Javoru, Prežganju, Šentpavlu (zahvala za srečno vrnitev iz Južne Amerike), Tujem Grmu, Vnajnarjih, Volavljah, Podlipoglavu (Potokarjeva kapela, 1917) in Podmolniku (kapela sv. Janeza Nepomuka, ki naj bi bila stara že 300 let, v njej pa so vse do prve svetovne vojne maševali).

KAPELA MATERE BOŽJE LURŠKE (»VELIKA KAPELA«) na Jančah

Kapela je edina podružnica cerkve sv. Nikolaja na Jančah in je bila zgrajena v spomin na epicenter potresa leta 1895. Ima štiri okna, ki so enaka kakor v cerkvi. Strop je obokan, tlak šamoten. Nosi belo marmorno ploščo z napisom: »Zdrava Marija; vsled potresa dne 14. do 15. aprila 1895 zaobljubljena kapelica, postavljena s podobo Matere Božje leta 1897.« V notranjosti je postavljen kip Matere božje Lurške in ob straneh dve bakrotiskani sliki – Srce Jezusovo in Srce Marijino. V njej je tudi grobek z relikvijami in zato se sme tam tudi maševati. Slika je v prilogi 1.

Čas pred in po maši je bil najbolj pogosta priložnost za druženje. Ker se na nedeljo – gospodov dan ni delalo, so gospodarji po maši odšli v gostilno, žene pa peš na obisk k prijateljicam. Cerkev je bila pomemben pobudnik družabnega življenja v vaseh in pred prvo svetovno vojno (1911) je v okviru cerkvenih dejavnosti deloval na Prežganju ustanovljen telovadni odsek Orli (Jerlah, 1993). Ti so uprizarjali nabožne in posvetne igre ter v dvorani poleg farovža skrbeli za veselice, igre in tombole. Poleg skrbi za kulturno razgledanost v vasi je bila njihova naloga še, da so v uniformi s svojim obnašanjem dajali vzgled kot dobro vzgojeni kristjani. Takšne dejavnosti so povezovale vaščane. Skupaj so sodelovali tudi pri rojstvu, porokah, na »naboru« –odhodu fantov v vojsko in pri pogrebu.

Ob Sadni cesti in drugih tematskih poteh stojijo še razpela in znamenja – vsako ima svojo zgodbo, žal pa zapisov o njihovem namenu oziroma vzroku postavitve nismo našli. Nekatera pričajo – kot spominske plošče o določenem tragičnem dogodku, druga pa so lahko razlog za novo terensko raziskavo.